»Dialog s SKGZ je kot v vsaki družini, ni vse zlato«

Predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Walter Bandelj zaključuje že tretji mandat, na jutrišnjem občnem zboru v Gorici pa bo njegovo ime še prisotno na edini kandidatni listi za izvršni odbor v okviru volitev za obnovitev organov krovne organizacije. Izvršni odbor bo odločal, ali bo nastopil še četrti mandat, je Bandelj dejal med intervjujem, ki je v ponedeljek potekal v prostorih SSO na Placuti v Gorici, kjer je podal obračun o delovanju in svoje poglede o vprašanjih, s katerimi se sooča slovenska narodna skupnost v Italiji.

V soboto je bil deželni kongres SKGZ in prišlo je do zamenjave na vrhu. Se pripravlja zamenjava tudi na vrhu SSO?

Odvisno bo od seje izvršnega odbora, ki bo gotovo v kratkem, seveda po občnem zboru. Zdi se mi najbolj pravilno, da se tam izluščijo stvari. Sam sem še vedno na kandidatni listi. Končno smo izvedli tudi spremembe statuta, ki so bile prepotrebne. Delali smo poldrugo leto, statut je bil zastarel in ni bil več v skladu z zakonskimi predpisi.

To Vas sprašujem, ker ste pred tremi leti javno povedali, da bo mandat, ki se zdaj izteka, zadnji. Se je kaj spremenilo?

Vedel sem, da me boste to vprašali. Nič se ni spremenilo, lahko pa to napišete: če je bil Rudi Pavšič 23 let predsednik SKGZ, ne verjamem, da je problem, če je Walter Bandelj predsednik SSO še en mandat. Če ljudje želijo, se stvar nadaljuje, če pa ne želijo, se ne nadaljuje.

Je težko dobiti kadre za vodenje take organizacije?

Da, kadre je zelo težko dobiti. S Ksenijo Dobrila smo poskušali dobiti obliko profesionalnosti in kaj podobnega, vendar po italijanskih zakonih to ni mogoče. V tej vlogi mora biti tudi narodna zavest, ki je še kako pomembna. Druga možnost je, da imaš na voljo odličnega ravnatelja, tako poklicno figuro pa je seveda težko dobiti. Zato mislim, da je za predsednika krovnih ključnega pomena, da zadeva postane čimbolj profesionalna, ker vemo, koliko tekanja je, ne samo ob vabilih na kulturne, ampak tudi ob institucionalnih dogodkih, srečanjih zastopstva idr.

Bi naredili nek zelo oseben obračun dosedanjih treh mandatov? Kako je to vplivalo na življenje, usklajevanje s poklicem, na splošno?

Stvar ni lahka. Še posebno, ko imaš družino, je zelo težka zadeva, ker si vedno zunaj, na terenu, zato je to hud pritisk. Če imaš zraven še delo, je še huje, vendar je po drugi strani odvisno, koga imaš v službi, kako se organiziraš. Uslužbenci so zlata vredni. Zgodilo se mi je tudi to, da sta medtem odšla Ivo Corva in Julijan Čavdek, ki sta bila dejansko desni roki in sta veliko pomagala. Ni pa vse negativno, ker je prišlo do velikih zamenjav: vsi vemo, da smo postavili podružnico na Videmskem, kjer smo namestili Sandra Quaglio, ki zelo dobro dela. Glavna oseba v tem trenutku pa je Stefania Beretta, ki pri SSO vodi vse skupaj, zahvala pa naj gre tu vsem bivšim in sedanjim uslužbencem ter vsem članom bivšega izvršnega odbora.

Ne smemo pozabiti na sedemletno delo s predsednico Slovenske kulturno-gospodarske zveze Ksenijo Dobrila, zame z dobrimi rezultati. Cenim njeno narodno zavest. Eden lepih dogodkov, ki smo se ga zaradi pandemije malo bali, je bil prenos lastništva Narodnega doma v Trstu. Blagovna znamka Slovita je ogromen dosežek. Južni Tirolci to imajo, začeli so s 24 milijoni evrov, mi z dosti manj denarja, ampak se še precej pozna, da dve Martini (na naši strani Bearzi in na strani SKGZ Budin) peljeta stvar naprej. Prihajam iz trgovskega okolja in se mi zdi, da če ti prodajaš nek produkt, kakor je slovenski narod, gre to lažje, postanemo prepoznavni, zlasti v italijanskem okolju. Za to je potrebna profesionalnost, študij. Seveda bi rad, da bi bilo tega še bolj, da bi postala stvar komercialna, da bi bili npr. prisotni tudi na sejmu Vinitaly skupaj s slovenskimi kmeti, ker pomagaš pri promociji slovenskega okolja in ozemlja. Na to ciljam.

Kako pa bi ocenili dialog s SKGZ?

Kot v vsaki družini, ni vse zlato. Ni vedno pravi dialog, skuša se najti pravo sintezo, ki pa se večkrat to ne zgodi, kar pa ni prvič. Sam sem svojčas doživel hud problem z glasbenim centrom Emil Komel, ko je takratni deželni odbornik Gianni Torrenti skupaj s SKGZ centru dodelil 150.000 evrov manj in je moral potem to vsoto vračati SSO, 30.000 evrov vsako leto za pet let. Meni se je to zdelo kot neka kazen. Logično se nisem strinjal in zato sem moral z novim odbornikom rešiti zadevo. Če tega ne bi rešili, bi bilo hudo: ali bi zaprosili za posojilo ali pa bi ukinili nekatere pomembne stvari za to glasbeno šolo. Odločili smo se pomagati iz lastnih finančnih prispevkov in hvala, da je novi odbornik to razumel.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku