Dialog ali monolog? Zakaj v Domžalah igramo demokracijo, namesto da bi jo živeli #GibanjeSvoboda

Vsak politik ponavlja, da je dialog z mladimi ključen. Da je treba prisluhniti prihodnosti. Da so mladi naša največja vrednota. Tudi v Domžalah verjetno vsi verjamejo, da delajo v dobro mladih. A kot pravi pregovor, je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

V Domžalah smo priča nenavadnemu pojavu. Imamo dve poti za dialog z mladimi. Ena je že uhojena, demokratična in z zakonom predpisana – imenuje se Mladinski svet Domžale. Druga je nova, nikjer drugje videna, bleščeča in zgrajena po meri oblasti – imenuje se projekt “Mladi župan”.

Občinska oblast se je odločila, da bo namesto po uhojeni poti zgradila novo, vzporedno avtocesto, po kateri se bo vozila sama. Zakaj? Odgovor se skriva v preprostem vprašanju: Kaj v resnici pomeni “mladinski dialog”?

Jasnost: Kaj je pravi dialog (in kaj ni)?

Če želimo razumeti, kaj gre v Domžalah narobe, moramo najprej razčistiti pojme. Dialog ni okrogla miza. Ni fotografiranje za spletno stran. Ni posvet, na katerem ena stran govori, druga pa prikimava.

Pravi dialog ima eno samo, a ključno lastnost: možnost, da druga stran reče “ne” in da ta “ne” nekaj spremeni.

Pravi dialog je prenos majhnega dela moči. Je priznanje, da nimaš vseh odgovorov. Je tveganje, da boš slišal nekaj, kar ti ne bo všeč in da boš moral zaradi tega spremeniti svoje načrte.

Vse ostalo je monolog z občinstvom. In točno to se dogaja pri nas.

Projekt “Mladi župan”, kjer predstavnika mladih izbira kar županja sama, ni mehanizem za dialog. Je mehanizem za ustvarjanje ambasadorja. Razlika je bistvena:

• Predstavnik (kot je Mladinski svet) prinaša sporočila od mladih k oblasti. Njegova zvestoba pripada tistim, ki so ga izvolili.
• Ambasador (kot je “Mladi župan”) pa prinaša sporočila od oblasti k mladim. Njegova zvestoba pripada tistemu, ki ga je imenoval.

Občinska oblast torej ne išče glasu mladih. Išče zvočnik za svoj glas.

Uglašenost: “A, kje je pečat?” ali kako se počutijo mladi

Poskusimo se za trenutek postaviti v kožo članov Mladinskega sveta. So mladi, ki so se odločili, da ne bodo apatični. Organizirali so se, kandidirali, izvedli volitve in prevzeli odgovornost. So utelešenje aktivnega državljanstva, ki si ga vsi tako želimo.

In kaj dobijo v zameno? Birokratsko oviro, ki spominja na legendarni posnetek s stavke delavcev v Nišu. Ko prosijo za sodelovanje, ki jim ga zakon nalaga, dobijo odgovor, ki v prevodu pomeni: “Potrebujete pečat, da dobite pečat.”

• “Pokažite iniciativo,” jim rečejo. A kako naj pokažejo iniciativo, če niso obveščeni o sejah Občinskega sveta?
• “Pokažite, da ste zreli,” jim svetujejo. A kako naj dokažejo zrelost, če nimajo priložnosti soodločati?

To ni samo nespoštljivo. To je sistem, zasnovan tako, da utrudi in demoralizira. Najhuje pa je, da ta sistem ni samo slaba praksa – je v nasprotju z zakonom. 6. člen Zakona o mladinskih svetih je kristalno jasen: organi lokalnih skupnosti morajo mladinske svete obvestiti in jim omogočiti, da podajo mnenje. Beseda “morajo” ni priporočilo. Je zakonska obveznost. Županja pa se sklicuje na občinski statut, ki ji to preprečuje. Če je statut nezakonit, potem ga je treba popraviti, drugače sloni letijo in se hierarhija pravnih aktov podre.

Vzgon: Pot naprej ni zapletena, je pa pogumna

Težava mladih v Domžalah je, da živijo v občini, kjer so stanovanja zelo draga. Zato jih večina živi pri starših, tudi v obdobju, ko si že zelo želijo biti na svojem. Nimajo se kje družiti. Županja pa jim ponuja zunanje fitnese in skate park na primer.

Kljub tej absurdni situaciji rešitev ni ne zapletena ne draga. Ne potrebujemo novih strategij, ki se ukvarjajo z otroki (do 15 let) namesto z mladimi (15-29 let). Ne potrebujemo novih PR projektov. Potrebujemo samo eno stvar: pogum, da začnemo spoštovati lastna pravila in lastne mlade.

V Lokalnem odboru Gibanje Svoboda Domžale verjamemo v preprosto načelo: Nič o mladih brez mladih. To v praksi pomeni:

1. Spoštujmo zakon. Začnimo dosledno izvajati 6. člen Zakona o mladinskih svetih. Obveščajmo Mladinski svet in upoštevajmo njihova mnenja. To ni dobra volja, to je zakonska dolžnost.
2. Opolnomočimo, ne nadzorujmo. Dajmo Mladinskemu svetu avtonomen proračun, hkrati pa zagotovimo mladim njihov avtonomen prostor, ki si ga zaslužijo. Skate park je nagrada za otroke in njihove starše, ne pa zares za mlade, ki želijo imeti svoj ustvarjalni prostor. Moč brez virov je iluzija.
3. Ustanovimo “EU Pisarno za prihodnost”. Namesto da denar porabljamo za farso, zaposlimo mlade, izobražene Domžalčane z eno samo nalogo: da iščejo in pišejo evropske projekte. Naj Mladinski svet postane soustvarjalec idej za to pisarno.
4. Opustimo farso. Ukinimo projekt “Mladi župan”, ki je v posmeh demokraciji in njeni legitimnosti ter zakonito izvoljenim predstavnikom.

Ko igramo demokracijo, namesto da bi jo živeli, mladim pošiljamo uničujoče sporočilo, da je njihov glas zgolj dekoracija, da je participacija igra in da pravila veljajo samo za nekatere. S tem ne gradimo boljše prihodnosti. Gradimo generacijo cinikov.

Zato pozivamo k preobratu. Nehajmo graditi Potemkinove vasi participacije. Nehajmo iskati izgovore v statutih.

Spoštujmo zakon. Spoštujmo mlade. Občinski oblasti pa sporočamo: Nehajte igrati demokracijo – začnimo jo živeti!

Lokalni odbor Gibanje Svoboda Domžale, oktober 2025

Politična kolumna ne odraža stališča uredništva.

The post Dialog ali monolog? Zakaj v Domžalah igramo demokracijo, namesto da bi jo živeli #GibanjeSvoboda appeared first on domžalec.si.