Denis Nali in Julija Markovič Halik. Najboljša starejša mladinca v latinu in standardu. Ples prinaša samozavest, disciplino in dejanski občutek svobode!

3 hours ago 34

Denis Nali in Julija Markovič Halik je par v katerem vidimo prihodnost slovenskega športnega plesa.

Draga Julija, dragi Denis, pozdravljena na Paradinem portalu in čestitke za naslov državnih prvakov v kategoriji starejših mladincev in osvojeno drugo mesto v kategoriji pod 21 let na minulem državnem prvenstvu v latinskoameriških plesih. Koliko osvojenih skupnih naslovov najboljšega para v državi pa že imata?Julija&Denis: Draga Barbra, hvala za čestitke in hvala, da tako neutrudno namenjaš medijsko pozornost temu našemu plesnemu svetu. Midva vsekakor tudi zanimanje “Parade plesa” za najine uspehe štejeva kot nagrado za najin trud in sva ti hvaležna za ta intervju. Torej z zadnjim državnim prvenstvom sva osvojila že enajsti naslov državnih prvakov. Vsaka zmaga nama veliko pomeni, saj trdo in predano trenirava za te dosežke, saj nama ti potem omogočajo, da se preizkušava tudi na mednarodnih prvenstvih.

Biti državni prvak pa pomeni zastopati Slovenijo na evropskih in svetovnih prvenstvih. Vrnila sta se z dveh evropskih tako v latinu kot v standardu. Kako sta zadovoljna z doseženima rezultatoma?
Julija&Denis: Tekmovati med najboljšimi plesnimi pari Evrope in sveta, je absolutno posebna priložnost. Že to, da spadava v eliten krog plesalcev, je za naju velika čast, če med takšnimi pari doseževa še dostojen rezultat, sva pa sploh ponosna. Vsako nominacijo na mednarodna prvenstva zato sprejmeva s spoštovanjem in z veliko mero odgovornosti, saj želiva na teh tekmovanjih Slovenijo kar najbolje predstaviti in dokazati, da kvaliteta plesa pri nas tudi v sekciji latinskoameriških in standardnih plesov še vedno obstaja. Letošnji evropski prvenstvi v standard in latinu sta se zvrstili znotraj enega tedna, kar je bilo za plesalce zagotovo poseben izziv. Že sami transferji med različnimi lokacijami tekmovanj te izčrpajo, zelo zahtevno se je pa tudi fizično in psihično pripraviti na obe disciplini v tako kratkem razmaku, saj sta si standard in latin zelo različna in zato zahtevata tudi drugačno pripravo in treninge. Za naju sta bila ta nastopa premierna, saj sva se prvič udeležila evropskih prvenstev (pred kategorijo starejših mladincev namreč evropskih prvenstev sploh ni na program), tako da je bilo to dejanko prebijanje ledu. Na evropskem prvenstvu v standardnih plesih, ki je potekalo v Moldaviji sva na koncu vendarle v zelo močni konkurenci zgolj za eno mesto zgrešila preboj v četrtfinale in med 47. pari žal končala na nehvaležnem 25. mestu, na evropskem prvenstvu v latinskoameriških plesih v Španiji pa sva četrtfinale dosegla in nastop med 46. pari potem zaključila na 20. mestu. Uvrstitev v četrtfinale na obeh prvenstvih je bil v tem trenutku nekako tudi realen cilj, zato naju je tisti mali zdrs v Moldaviji nekoliko potrl, ampak ni bilo časa za predelovanje razočaranja, saj sva se morala po standardu takoj ozreti naprej na latin. Ni bil lahek teden, verjameva pa, da naju je utrdil in da nama je izkušnja dala veliko motivacije za nadaljnje delo. Zavedava se, da naju čaka še veliko zahtevnega treninga, če se bova želela prebiti še višje med najboljšimi, ampak to nama je izziv, s katerim bova opravila. Nove priložnosti, da se izkaževa, naju čakajo v oktobru in začetku novembra, ko si bodo eden za drugim sledili evropsko prvenstvo v 10.-ih plesih v Moldaviji, svetovno prvenstvo v 10.-ih plesih na Poljskem, svetovno v standardnih plesih v Romuniji in svetovno v latinskoameriških plesih na Danskem.

Kaj menita imajo pari, ki priplešejo v polfinale, finale drugačnega od vaju?
Julija&Denis: Glede na videno na samih tekmovanjih in po ogledu vseh posnetkov, pogovorih s trenerji in analizah nastopov, smo mnenja, da so polfinalisti in finalisti v standardu odstopali predvsem v hitrosti in moči gibanja ter v večjem premiku po prostoru, v latinu pa je pri njih videt zlasti boljšo povezanost med plesalcem in plesalko ter večjo kontrolo nad posameznimi gibi, za kar je prav tako potrebna večja moč, pa tudi boljša stabilnost, kot sva jo midva na prvenstvu uspela pokazat. Seveda obstaja še veliko drugih dejavnikov, ki lahko odločajo o uvrstitvi na višja mesta. Zagotovo ima vsak par določene prednosti, pa tudi določene slabosti. Bistveno je, da na takšnih tekmovanjih uspeš doseči, da so prve dosti bolj izrazite od drugih in da na koncu tisti panel sodnikov prepričaš, da si celostno boljši od ostalih. Včasih zato lahko odloča tudi to, ali ima par ali pa tudi samo en v paru dober ali slab dan. Kakorkoli… Tako midva kot trenerji vemo, čemu moramo v prihodnje posvetiti še več pozornosti in na katerih elementih so potrebne izrazite izboljšave.

Kolikor vaju spremljam sta zelo odločen par, s precej natančno vizijo kam priplesati. Imam prav? Kam si želita priplesati, kaj je je cilj in kakšna je pot do njega?
Julija&Denis: Najin najvišji cilj je seveda nekoč osvojiti naslov svetovnih in evropskih prvakov v članski kategoriji ter se s tem pridružiti tistim našim plesalcem, ki so zmage na teh največjih mednarodnih tekmovanjih dosegli v preteklosti. Prav oni so nama v navdih in zaradi njih verjameva, da je tudi iz Slovenije to mogoče doseči. Se pa zavedava, da je pot do tam še zelo dolga in zahtevna. Poleg ogromno treninga in tudi vse več sodelovanja s tujimi trenerji in uglednimi strokovnjaki iz mednarodnega plesnega prostora, bo potrebne še veliko vztrajnosti, strpnosti in razumevanja drug drugega, med vsem tem pa bo potrebno namenjati tudi precej pozornosti tako fizičnemu kot psihičnemu zdravju, saj te prav zdravstvene težave na tej poti lahko na koncu zaustavijo in odmaknejo od cilja. Zagotovo sama volja in odločnost ne moreta premagati telesa, če to ne funkcionira, kot bi moralo, pa tudi glava mora biti na mestu, če želiš premagat vse ovire, ki te čakajo na poti. V zadnjih letih sva imela veliko izzivov tudi v tem smislu in upava, da naju ti dejansko zgolj kalijo in da bova kasneje zanje iskreno hvaležna, četudi se nama zdaj kdaj zdijo tako krivični in se sprašujeva, zakaj se nama morajo dogajat. Ampak tako kot pri vsakem, ki želi postati vrhunski športnik, je bistveno, da ne obupa niti takrat, ko je zares težko. Sva še mlada in včasih tudi krhka, zato je pomembno, da imava ob sebi take ljudi, ki naju v obdobju šibkosti znajo razumet in podpret. Vsakemu od njih sva hvaležna.

Letos sta okusila tudi ‘duh’ slavne dvoranev Blackpoolu. Kako je bilo, opišita nam malo ta ambient, kaj vse je prežemalo vajino telo in kaj vse je švigalo skozi vajine možgane?
Julija&Denis: Dvorana v Blackpoolu je zagotovo najbolj prestižna med vsemi. Vsak plesalec latinskoameriških in standardnih plesov sanja, da bi kdaj lahko zaplesal tam. Občutki so posebni in tudi pritisk. Pred tekmovanjem sva bila oba precej nervozna, saj je bila močna konkurenca tam. Želela sva si predvsem odplesati najbolje, kar znava in trenerja Miha Vodičarja, ki naju je spremljal v Blackpool, narediti ponosnega. Upava, da bo to tekmovanje za naju postalo tradicionalno in da se ga bova udeleževala vsako leto, pa da bova mogoče že naslednje leto tudi napredovala še kaj višje na uvrstitveni lestvici.

Z rezultatom pa nista bila čisto zadovoljna, kajne? A predvidevam, da pasti v ‘žrelo’ najboljših parov sveta niti ni tako zelo enostavno. S kakšnim rezultatom bi bila zadovoljna?
Julija&Denis: V standardnih plesih sva dosegla odlično 14. mesto, tako da sva bila s tem rezultatom zelo zadovoljna, precej manj na začetku z rezultatom v latinskoameriških plesih, kjer sva pristala na 33. mestu. Ampak, ko sva ugotovila, da sva tudi z uvrstitvijo na 33. mesto premagala nekatere pare, ki jih prej nisva še nikoli in da so bili le nekaj mest pred nama tudi pari, od katerih sva bila doslej na velikih tekmovanjih dosti bolj oddaljena, se tudi ta rezultat ni zdel več tako slab. Vseeno v bodoče ciljava na višja mesta in upava, da bodo takrat tudi okoliščine bolj na najini strani, kot so bile letošnje. Zaradi zdravstvenih težav sva namreč imela nekoliko okrnjene priprave, dodatno pa je plesalko izčrpal tudi naporen šolski ritem v marcu.

A prepričana sem, da je bila to le premiera, da vaju bomo imeli priložnost videti na svetovnem parketu pri katerem pomaga tudi vajina trenerska ekipa. Kdo so tisti, ki jim zaupata, sta v vajino trenersko družbo povabila tudi koga drugega?
Julija&Denis: Vsekakor si želiva čim več izkušenj z velikih tekmovanj, saj naju ta res močno motivirajo za trening in so potem, ko opraviš z njimi, tudi odlična vzpodbuda za naprej. Na the tekmovanjih se res lahko najbolje preizkusiva, preveriva, kam sodiva, koliko in kaj nama manjka v primerjavi z najboljšo mednarodno konkurenco, kje so najine šibke točke in kje mogoče tudi prednosti. Verjameva, da so ta tekmovanja pomemben del najinega razvojnega procesa in zaupava trenerjem, ki nama svetujejo, katerih naj se udeleživa in za katere mogoče še ni pravi čas. Še vedno so za najin plesni razvoj in rezultate najbolj zaslužni Miha Vodičar, Lukaš Mušinka in Dariia Marinesku, saj z njimi absolutno največ trenirava, se pa temu trenerskemu timu občasno priključujejo tudi Tara Bohak, Alenka Bohak in Branko Bohak.

Z velikim veseljem delava tudi z ostalimi izjemnimi trenerji, s katerimi bi si v bodoče prav tako želela večkrat delati, na primer s Sergejem Milicijo, sva pa presrečna, če na raznih plesnih campih dobiva priložnost za treninge tudi z drugimi izjemnimi strokovnjaki iz tujine (letos naju je najbolj navdušila trenerka z Nizozemske Julie Fryer, sicer pa vedno uživava tudi na urah z madžarskim trenerjem Csabom Laszlom in z romunskim Vasile Constantinom, naravnost navdušena sva bila nad špansko trenerko Karino Rubio, pa velik vtis je na nama vsakič pustil italijanski trener Sandro Cavallini in slovaški Petr Horaček). Skratka strokovnjakov, pri katerih bi se želela plesno izobraževati je kar nekaj, kako pogosto bodo prilike pa težko predvidimo vnaprej. To preverjamo sproti in če se la da zagrabimo vsako ali pa vsaj čim več njih.

Sicer pa sta eden bolj ‘odprtih’ parov pri nas, kajne? Imam v mislih, da zagrabita vsako priložnost za pridobivanje novih znanj. Konec aprila bi se tako udeležila treninga reprezentance na delavnicah z Andrejem Škufco, Barbare Nagode Ambrož in Carol MacRaild… in ostalimi, ki so sodili na tekmi LjubljanaBall. Kaj prinašajo ti vrhunski pedagogi v vajin napredek?
Julija&Denis: Res se trudiva izkoristiti vsako priložnost, ki se nama ponudi, ker se zavedava njihove vrednosti in pomena. Po najinem mnenju moraš biti odprt za različne trenerje, pristope učenja, poglede in nasvete ter hvaležen vsakemu strokovnjaku, ki je pripravljen svoje bogato znanje in izkušnje s področja tega plesa prenašati na nas, ki se šele razvijamo in ki se imamo o plesu še veliko za naučit. Z največjim veseljem bi se zato udeležila tudi aprilskega treninga reprezentance in delavnic z omenjenimi Andrejem Škufco, Barbaro Nagode Ambrož in Carol MacRaild, saj jih vse zelo spoštujeva in visoko ceniva kot plesne strokovnjake in pedagoge, ampak žal letos za naju to ni bilo mogoče, saj sva imela ravno v tistih dneh EP v standardnih plesih v Moldaviji. Močno upava, da se v bodoče termini najinih tekmovanj ne bodo prekrivali s takšnimi dogodki.
Še malo in bosta postala člana. Takrat bo šlo zares, kot jaz pravim. Je preskok v člansko kategorijo lahko usoden za takšen par kot sta vidva?
Julija&Denis: Ne veva, kako bo, ko bova prestopila v člansko kategorijo. Zaenkrat je pred nama še dobro leto in pol kategorije starejših mladincev in edino na to se trenutno fokusirava. Z izzivi v članski kategoriji se bova ukvarjala, ko bova z njimi soočena. Absolutno se zavedava, da bo preskok zelo zahteven, ampak saj je bil tudi za vse ostale do sedaj, tako da se načeloma midva ne bova spopadala z ničemer izjemnim, ampak z okoliščinami, ki so običajne za vsak par ob tem najtežjem prehodu. Če so zmogli drugi, verjameva, da bova tudi midva. Poskušava se ne obremenjevat preveč na zalogo, ker meniva, da naju strah pred (sicer pričakovano) zahtevno plesno prihodnostjo lahko samo ohromi. Veva, da morava do takrat trdo trenirat, pa poslušat in upoštevat nasvete trenerjev in drugih, ki so že šli po tej poti in nama iz svojih izkušenj želijo iskreno pomagati.

Ali sta v času vajinega skupnega partnerstva kdaj pomislila, da s plesom prenehata ali pač ne?
Julija: V skoraj devetih letih, odkar plešem latinskoameriške in standardne plese, niti enkrat nisem pomislila, da bi s plesom prenehala. Ples mi pomeni vse in si življenja brez njega ne predstavljam. Je del moje identitete in brez tega plesa bi se verjetno počutila izgubljeno v vesolju. Seveda pridejo tudi obdobja krize (včasih večje, včasih manjše), ko moj plesni svet ni samo lep in včasih tudi ne uživam v tem, ampak sama se vedno trudim ovire in slabe momente čim bolj hitro in učinkovito premagat, ker vem, da z obupavanjem ne bom prišla nikamor. Je pa pri plesu v paru to vsekakor bolj zahtevno, kot če si odvisen zgolj sam od sebe, tako da se skozi ples učim tudi prilagajanja, potrpežljivosti in razumevanja drugega, pa obvladovanja svojih čustev in reakcij, kar mi gre večino časa kar v redu, kdaj pa tudi ne. Ampak verjamem, da je vztrajnost edina opcija, če si želim, da se mi moje sanje o prihodnosti kdaj zares tudi uresničijo.