Delavnica Pastinnova in ovčarstvo Nuncijo

Zjutraj 25. 3. 2025 smo se od doma v Brdih z avtom odpravili v južno Italijo na zadnjo delavnico projekta Pastinnova. Neža je bila zadolžena za predstavitev inovacije o navideznih ograjah, David je dobil to potovanje kot dar za svoje nagrade iz republiških tekmovanji za osnovnošolce, Vitomir je bil dolžan zahvalo in slovo vodjem ter drugim udeležencem projektnih partnerjev. Tudi Vitomirjeva podpora nam, slovenskemu partnerju projekta Pastinnova za razvoj paše domačih živali v sredozemskem bazenu, je prišla prav.

Najprej smo se na kratko v vasi Classe ustavili za ogled meni najlepše cerkve na svetu – zgodnjekrščanske bazilike Sant’ Apollinarie in Classe blizu Ravene. Ravena je povezana z Etruščani tako kot Via Appia, a o tem pozneje. Preprostost in izčiščenost oblik te bazilike, njeno zidavo iz opek zemljiške barve ter notranji mozaiki so nekaj, kar bi vsak potujoči Slovenec/Evropejec/Zemljan moral videti. Ni čudno, da jo je UNESCO že davno dal na seznam svoje svetovne dediščine.

Na tej apsidi je upodobljen Jezus Kristus kot križ v medaljonu, dvanajst apostolov kot ovce in ostale ovce kot kristjani.

Na zgornjem delu apside je v medaljonu upodobljen Kristus. Na ostalem delu apside (polkrožno pokrit zadnji del glavne ladje) so upodobljene ovce. Zgornjih dvanajst ovc predstavlja dvanajst apostolov, ostale ovce predstavljajo ljudi. Štiriindvajset mogočnih sivo pisanih stebrov iz Marmanskega (kamnolom v Grčiji) marmorja naredi preprosto notranjost te cerkve res veličastno. To veličastnost še povečajo preprosti sarkofagi ob stenah iz katerih so Benečani izpraskali mozaike. Bog vedi, če jih ni delal kakšen podoben umetnik kot je slovenski pater Rupnik in jih je bilo treba uničiti ne glede na popolno lepoto.

V večernih urah smo pripeli v vas Gagliano Aterno (Abruzzi). Številki in imenu pošte v italijanskem naslovu neke stavbe sledi oklepaj s kratico glavnega mesta regije kateri kraj pripada. Sam sem raje namesto (Aq = A’quila) napisal kar pokrajino (ne regijo!). Uvodni sprejem za zaključek projekta Pastinnova je bil opravljen s strani domačinov in podporo Univerze iz Abruzza. Zelo ozke ulice v opuščeni vasi z dvesto ljudmi, ki jih je tu živelo dva tisoč še pred stoletjem, seveda tudi pred potresom 2009 z magnitudo 6,3, so nas presenetile. A vse hiše so obnovljene, vzdrževane in opremljene, v poletni sezoni namenjene izletnikom. V eni od teh praznih hiš so nas gostitelji naselili.

Privatni Grad Gagliano Aterno, ki so ga lastniki v dveh mesecih obnovili s svojim denarjem, je za obiskovalce zaprt. Lastniki niso sprejeli državnega denarja, s katerim bi svoj grad v celoti obnovili, ker niso želeli odpreti grad za obiskovalce ali dolgo čakati na državna sredstva. Vas ima znan vodnjak, sedem cerkva, knjižnjico in opuščen samostan, kjer so vaščani postavili izobraževano središče. Arhitektura vas, še bolj pa obnova po potresu, nas je spominjala na Breginjsko zgodbo pred in po potresu leta 1976.

Velik ekran je omogočal tako predstavitve predavateljem iz oddaljenih krajev kot grafične prezentacije predavateljem v dvorani.

Organizacija te delavnice se je začela s predhodnim opis vsega dogajanja, ki smo ga projektni partnerji prejeli kakšen mesec pred dogodkom. Možnosti dostopa v to gorsko vas iz letališča v Rimu je bila podana z avtobusom, vlakom, taksijem, najemom vozil, shutterjem. Vse dni so nam postregli z za območje značilno hrano, ki pa vsaj v tej vasi ni bila na ravni visoke italijanske kulinarike ampak domače kmečke hrane. A nam je bila dobra.

Področna delavnica je potekal 26. in 27. marca letos. Velik ekran s kamero in WiFi povezavo, prevajalski kotiček, dovoljšno število slušal za simultano prevajanje, novo opremljena predavalnica, vse to je olajšalo predavanja in razgovore. Tako tiste neposredne v dvorani kot tiste posredne preko Interneta. Škoda, ker simultani prevod italijanščina v angleščino največ časa ni bil razumljiv. Veliko je bilo tehničnih motenj, prevajalke niso bile zelo specializirane za živinorejske teme, svoje je dodalo še glasno škrtanje v sistemu. Skratka angleški govorci smo razumeli več ali manj samo predavatelje, ki so govorili angleško. K sreči je bila pretežna večina udeležencev italijansko govorečih in posledično predavanja ter razgovori v italijanščini. A prva uporaba učnega centra je kljub vsemu uspela.

Rete Appia – Italijansko ovčarsko omrežje, CNR – ISPAAM Narodni raziskovalni inštitut za rejne sisteme domačih živali v sredozemskem okolju iz Sicilije, gorska skupnost Gagliano Aterno, UNIVPM Politehnična univerza Marke in CIHEAM Zaragoza so vzorno organizirali zadnjo delavnico projekta Pastinnova. Kot že vemo je v tem projektu šlo za: raziskovalne in inovacijske sisteme za rejo travojedih domačih živali; študij prehranske verige od prežvekovalcev do končnih potrošnikov; oskrbo domačih živali z vodo (predvsem v severni Afriki); trajnostno odpornost pašnih kmetij na klimatske spremembe. Cilji projekta so bili: inovativni modeli za trajnostno prihodnost Sredozemskih načinov paše; poslovne in organizacijske ureditve za uspešne, odporne pašne in prehransko vrednostne kmetije; dostop do prehranskih trgov in dodane vrednosti prireje (ne zgolj pokritja, kot ta gospodarski pojem za cilj kmetij uporabljamo v Sloveniji); ponovna oživitev gorskih kmetij in kmetij z omejenimi dejavniki pridelave; pri tem mora biti kmetijam, predvsem mladim in ženskam, zagotovljena socialna varnost na podlagi ustvarjenega dohodka iz prireje, predelave in trženja.

Neža je zelo učinkovito predstavila navidezne ograje s slovenskimi izkušnjami, z njihovimi dobrimi in slabimi stranmi ter njihovo možnost uporabe v prihodnosti.

20 partnerjev iz 12 sredozemskih držav smo tri leta delali, sodelovanji, testirali novosti na štirih grozdih življenjskih laboratorijev: trženja, tehnike, organizacije, izobraževanja v šestih delovnih sklopih. Prišli smo do praktičnih rešitev iz poizkusov, življenjskih laboratorijev in celostnega sodelovanja med partnerji. Še enkrat, v življenjskih laboratorijih sodelujejo vsi dežniki: potrošniki, kmetje, strokovnjaki, raziskovalci, politiki, šole in še kdo, ki ga stvar zanima. Tokrat smo na delavnici sodelovali trije partnerji iz Italije, Slovenci, Hrvati, Grki, Francozi in Španci, ter nenazadnje profesorice iz Libanonske univerze kljub vojni, ki tam poteka že nekaj mesecev.

Prvi dan delavnice je potekal pod naslovom Širjenje izkušenj pašništva s skupnimi inovacijami. Najprej so bile predstavljene šole za pastirje: Toskanska šola za pastirje (Italija), Andaluzijska šola za pašo (Španija) in Sulenska gorska pastirska šola (Francija ob meji s Švico). Sledilo je Vrednotenje in označevanje hrane, ki sta ga predstavili Italijansko ovčarsko omrežje in Zagrebška univerza. Navidezne ograje sva predstavila Univerza iz Firenc in Kmetijski zavod Bric, Soča. Naj se na tem mestu še enkrat zahvalimo prof. Mariji Klopčič, ki je z nami delila svoja poizkusa z navideznimi ograjami v Sloveniji. Izkušnje dveh slovenskih rejcev iz teh poizkusov smo predstavili preko odgovorov na intervjuja, ki smo ju opravili ob pripravi PowerPoint predstavitve za to delavnico. To predavanje in posnetki celotne delavnice so za tiste, ki bi jih to mogoče zanimalo, na razpolago pri našem zavodu. Za zaključek prvega dne smo prisostvovali okrogli mizi Vrednotenje in označevanje pašnih pridelkov, kjer smo spraševali in odgovarjali vsi udeleženci.

Emanuela je velemojstrica predstavitve te svoje družinske kmetije iz Abruzzov, ki je dosegla visoko mednarodno prepoznavnost v širšem Južnoevropskem prostoru.

Drugi dan je sledil Terenski obisk in izmenjava izkušenj. Obisk Agri turistične kmetije Vrata parkov, katero že 50 let poseduje, upravlja in vodi Nunzijo Marcelli. Ta ovčar, ki vsako poletje izvaja transhumaco iz njegove kmetije v Abruške gore, je dober znanec celotne ovčarske srenje južne Evrope in širše. Ter mnogih izletnikov, ki iščejo modrost kmečkega življenja, hrano odličnih okusov, prijazno postrežbo in mir gorskih prostranstev. Kmetijo je predstavila Emanuela. Obdeluje jo približno dvanajst ljudi (odvisno od sezone), od tega vseh osem družinskih članov. Imajo 1.500 mlečnih ovc po izvoru pasme sarda, a pretopljeno z drugimi mlečnimi pasmami ovc in nekaj koz za mleko. Redijo vsaj trideset pastirskih psov za obrambo tropa pred zvermi. Koliko zemlje obdelujejo ali posedujejo nisem vprašal, a vsekakor za sedaj zemlja še ni omejitveni dejavnik. Imajo veliko stavb: hlev, lope, zatočišča za pse, mlekarno, predelovalnico mesa, hladilnice, zorilnice, malo trgovino kjer prodajajo tudi izdelke okoliških kmetij, predavalnico, kuhinjo in jedilnico za goste (ne vem kako zmorejo plačevati davek na nepremičnine?; a davčna in subvencijska politika sta v Italiji do kmetov bistveno drugačni kot sta v Sloveniji kljub temu, da smo skupaj v Evropski uniji), malo strojev in veliko znanja, ki po teoriji gospodarjena velja za kapital. Ne bom bolj podrobno opisoval kmetije, saj veliko bolj čisto sliko o njej dobite na njihovem spletnem portalu www.laportadeiparchi.com.

Sulenska gorska pastirska šola iz Francije, ki deluje blizu Švicarske meje je primer zelo uspešne šole, ki pastirje uči paše, predelave mesa in mleka, ponudbe lokalne hrane izletnikom in še marskija uporabnega z preživetje mladih kmetov.

Bi pa radi predstavili nekaj značilnosti te kmetije, ki mogoče niso razvidni iz filmov in podatkov na spletnem portalu. Družina drži skupaj kljub temu, da v njihovi zgodovini ni vse potekalo gladko. Prva žena gladko predstavlja kmetijo in bi jo danes nekateri imenovali spikerka, lobistka, komercialistka…. Med sabo si prizadevajo, da si čimbolj olajšajo vsakodnevne napore in, da vsak opravi svoje delo. Vsi otroci so ostali na kmetiji in pripevajo k skupnemu dobremu. Njihova pomoč sosedom pri razvojnih rešitvah pašništva, trženju, upostavljanjem stikov z občestvom in z institucionalno dostopnim znanjem je neverjetna. Vsak dan nudijo posteljo in zajtrk (B&B) ter po naročilu pripravijo izredno okusne obroke. Imajo ogromno izobraževanj za pastirje, kmete, študente, strokovnjake. Njihovo medsebojno spodbujanje, prizadevanje za opravljanje vsakdanjega dela s pristnim veseljem in zagnanostjo je presenetljivo. Spoštovanje narave (celo zveri), da ne govorim o spoštovanju ravnotežju v njej, poznavanje naravnih zakonitosti in prizadevanje za stalni razvoj na tem področju je hvale vredno. Ja, ni vse idealno, seveda ne, a prizadevanje za »boljše« je vtkano v njihovo bit. To, kar smo v Sloveniji zaradi posebnih pritiskov na našega kmeta s strani nekih vernikov materializma, izgubili. Ali še lahko vrnemo mir in vero podeželanom? Če ne za drugo pa zato, da bodo meščani preživeli?

Levo: Porketo, znan italijanski izraz za zvitek iz celega odojka, lahko naredimo in spečemo tudi iz jagnjeta ter tako dosežemo višjo za svoja jagnjeta, večje povpraševanje pri sladokuscih mesa in mesnih izdelkov. Desno: Ta portal, ki je bil posnet v vasi Gagliano Aterno, je eden od mnogih ohranjenih v teh arhitekturno čudežnih naseljih, saj vrat odpirajo dom in tudi parke v primeru družinske kmetije Nuncijo.

Predavanja, bolje povedano izmenjava mnenj in idej na Agro turistični kmetiji Vrata parkov, so šla naprej. Neposredno trženje drobničarskih kmetij v okviru četrtega grozda življenjskih laboratorijev je bila naslednja tema delavnice. S širjenjem izkušenj mladih ovčarjev iz Italije, kjer je Nunzio dodobra predstavil svoje izkušnje in napake, smo zaključili govorni del drugega dneva. Sledil je ogled kmetije, drobnice, prikaz priprave zavitka iz celotnega jagnjeta (»porketa« iz jagnjeta), preizkušanje in merjenje elektro ograje z iskalcem napak od firme Gallagher, kosilo iz dobrot te kmetije, zahvala predavateljem in poslovitev od udeležencev. Del poslavljanja smo opravili naslednje jutro in sprašujem se, ali se bomo partnerji projekta Pastinnova še kdaj videli?

Poslopje hleva da slutiti obsežnost del na tem gospodarstvu, ki ima zelo razgibane dejavnosti, a je še vedno obdržal stare načine zreje ovc kot je transhumanca.

Naj še opišem približen zemljepisni položaj te ovčarske kmetije blizu naselja Anversa degli Abruzzi. Precej nova avtocesta Pescara-Rim je dobro izhodišče za dostop do tega posestva. Gre za smer, ki je stoletja pred Kristusom povezovala Rim z vzhodno obalo Apeninskega polotoka. Takrat so to pot poimenovali Via Appia, ena prvih rimskih cest sploh. Seveda so Italijani/Rimljani tako kot takrat še danes dobri arhitekti, tudi za nizke gradnje. Približno štirideset kilometrov za Pescaro zavijemo desno. Opis lokacije te kmetije povezujem z našim potovanjem. Rete Appia – Italijansko ovčarsko omrežje ima poleg besede omrežje, tudi besedo Appia. Gre za besedo, ki izvira iz imena ene prvih rimskih cest, katera je povezovala Rim z Etrurio, z de