Dekleva Gregorič arhitekti: Uokvirjanje narave ali vprašanje mreže

Če rečemo, da je arhitektura relacijska, s tem nismo povedali ničesar novega. Arhitektura je vedno v relaciji, torej v povezavi ali v razmerju z nečim: lokalnim in globalnim kontekstom, kapitalom, politiko, klimo, topografijo, zgodovino, kulturo, mestom itd. Celo ista arhitektura je lahko za različne opazovalce v različnih razmerjih, v kolikor jo razumemo skozi lastne konceptualno-pojmovne aparate in s subjektivnimi izkustvi. Ne nazadnje pa je arhitektura tudi v relaciji sama s seboj, kar je manj očiten, a zato nič manj pomemben relacijski odnos. V pričujočem tekstu se želim osredotočiti na dve navidez izključujoči pojmovanji relacijske arhitekture in postaviti vprašanje, kako je lahko arhitektura, ki je v relaciji sama s seboj, torej samo-relacijska arhitektura, obenem v relaciji s kontekstom? Pri tem ne gre za vprašanje navkljub, pač pa za vprašanje ravno zaradi tega – kako je lahko arhitektura ravno zaradi tega, ker je samo-relacijska, neločljivo povezana s svojim kontekstom? Menim, da lahko kot dober primer takšne arhitekture služi hiša Discovery Bay House, ki so jo zasnovali Dekleva Gregorič arhitekti.

Hiša v pokrajini pacifiškega severozahoda ZDA je nastala v tesnem sodelovanju z naročnikom Michaelom, pri čemer so bili arhitekti v projekt vključeni že pri iskanju primernega zemljišča. Izbrali so veliko parcelo na topografsko razvejanem terenu s presunljivim pogledom na zaliv Discovery Bay in proti gorovju Nacionalnega parka Olympus. Osrednje izhodišče projekta je predstavljalo vprašanje, kako ohraniti naravno konfiguracijo terena in omogočiti vizualno in fizično povezavo med hišo in njeno okolico. Arhitekti so na to dilemo odgovorili z jasnim konceptom modularno organiziranega prostora, kjer se mreža, položena na betonsko ploščo, ki zalebdi nad padajočim terenom, dosledno razleze tako v horizontalni kot vertikalni smeri, tako v interierju kot na fasadi. Odločna poteza tridimenzionalne konstrukcijske mreže stebrov in nosilcev iz lesa jelke v naravno krajino poseže z racionalnimi, ortogonalnimi oblikami, do katerih je naročnik gojil posebno afiniteto. Logika mreže je kot izpostavljena lesena skeletna konstrukcija prisotna tudi v interierju, kar je najbolj očitno v osrednjem dvovišinskem prostoru, kjer postane zaznavna tudi v prerezu. Vidni konstrukcijski pritrdilni elementi poudarjajo tradicionalne ameriške gradbene tehnike, tla, stene in stropovi med konstrukcijskimi nosilci pa so obloženi z brezovimi vezanimi ploščami, toniranimi z zaščitnim premazom in pritrjenimi z vidnimi črnimi vijaki. Programirani volumni v ogljeno-rjavem tonu, kot so kuhinja, stopnišče, kamin in delovni kabinet, organizirajo pretočen dnevni prostor, ki postopoma prehaja v zasebnejše spalne prostore, proti jugu pa se odpirajo na teraso; slednja kot samostojno oblikovan arhitekturni element prekine ritem mreže. Soba za goste je umeščena v »razgledni stolp«, ki nudi svojevrstno doživetje narave z višine, stanovalcem hiše v pritličju pa zasebnost. Fasadna obloga, izdelana iz lesa cedre, je obdelana s temnejšim zaščitnim premazom, ki omogoča, da se struktura fasade zlije s teksturo drevesnih debel. Izbira materiala in prostorska organizacija pričata tudi o veliki zavezanosti arhitektov k trajnostnim praksam oblikovanja prostora. Z izjemo betonske plošče je hiša v celoti zgrajena iz lesa, bistvena vidika zasnove pa sta tudi naravna svetloba in navzkrižno prezračevanje, ki ga omogočajo diagonalno umeščena okna v sobah.

Hišo sestavlja več singularnih premen, dinamičnih prostorskih izkustev, ki kompleksno razdelajo odnos med delom in celoto, s čimer uresničijo kombinatorične možnosti mreže: dvovišinski prostor, prehodi med notranjostjo in zunanjostjo, vrzel med glavnima volumnoma, razgledni stolp. Mreža omejuje; znotraj mreže je vse mogoče.

Hiša Discovery Bay je samo-relacijska, v kolikor temelji na abstraktnem matematičnem oblikovanju arhitekturnega prostora, ki izhaja iz logičnih kombinatornih možnosti mreže. Ta samo-relacijski sistem si nesramežljivo prisvaja naravo: ne želi je naivno posnemati, niti se ne želi z njo zamaskirano spojiti. Tukaj se lahko vrnemo k izhodiščnemu vprašanju o relaciji med arhitekturo in njenim kontekstom. Narava in arhitektura sta v projektu Discovery Bay House samostojni entiteti, ki pa sta kot takšni neločljivo povezani. To pride še posebej do izraza v notranjosti hiše, kjer velika panoramska okna v rastru mreže taktilen leseni ambient povezujejo z okolico. Kot da bi bilo treba brezmejno divjino najprej udomačiti – uokviriti, da bi lahko občudovali njeno presunljivost. Kot da bi lahko z življenjem nasičeno realnost umerili samo z intelektualnim redom. Skozi hišo se tako zvrstijo številni kadrirani pogledi, preko katerih narava prodira v hišo in ki enakovredno arhitekturi zaznamujejo karakter posameznih prostorov. V tem smislu je hiša, naj bo še tako jasno avtonomna, v izrazitem razmerju z naravo, ki jo obkroža. Narava potrebuje hišo – lepota narave, opazovana iz hiše, postane še bolj poudarjena, lažje dojemljiva – in hiša potrebuje naravo – brez nje njena izkustvena dimenzija življenja v hiši ne bi bila popolna. In abstraktno postane nenadoma specifično.