Deklaracija o človekovih pravicah-Človekove pravice, nujna pa vendar ne zadnja beseda

V sklopu 400 obletnice praznovanja karizme Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristov, so se pri Svetem Jožefu v Celju  v okviru letnega misijona odločili  pripraviti  sklop razmišljanj ob perečih stvareh sodobnega časa, ki so potrebne odziva in obravnave in je to nujno, glede na stanje duha v današnjem času, storiti najprej. Vse to je že oznanjevanje, da bi nato lahko nadaljevali z verodostojno kulturo in krščanskimi vrednotami. Podobno kot pri človeku, ki mora biti najprej človek in nato vse drugo in tudi kristjan. Razmišljanja se bodo zvrstila v jesenskih in pomladanskih mesecih. Ob tem je nujno vzeti so dovolj časa da bo to res razmislek in morda tudi poglobitev v izrečeno.

Pri tem(pred dobrim tednom) nam je pomagal, za prvič, ddr. Anton Stres, profesor in upokojeni nadškof ter  seveda lazarist.

Za začetek nekaj o ideji o človekovih pravicah. Skozi zgodovino in razvoja človekovega bitja in žitja oziroma preživetja se je pojavljala »potreba« podrejanja človeka. Na različne načine.  Sama ideja o tem je bila zelo potencirana po  koncu druge svetovne vojne.  Predvsem zardi samih dogajanj in kršenja osnovnih  človekovih pravic, predvsem do življenja in potreb ki izhajajo iz človekove narave. Mnogo tega se je zgodilo zaradi neravnovesja ali hudo kršenih pravic.. S tem so želeli poudariti, da v povojnih letih oblasti po posameznih državah, skupnostih  se želijo približati  ravnovesju med razumom in močjo.  Pa vendar, velikokrat v zgodovini je prišlo  do konflikta med tistim kar čutimo  da imamo pravico in tistim kar mi državna oblast daje ali pripoveduje.   V tem konfliktu ima prednost  naravni in pozitivni zakon.

Pozitivizem oziroma pozitivni zakon  ni nasprotje od negativnega temveč postavljen zakon od oblasti.  S druge strani naravni zakon je tisti,  ki izhaja iz naše človeške narave. Pozitivizem je ideologija ki danes prevladuje v pravu. Zakon je zakon in čez njega ni nič drugega, ni nobenega naravnega zakona. Veliko situacij imamo v človeški zgodovini ko so si v opoziciji oblastni zakon od naravnega zakona. Na primeru Antigone  je  v antični Grčiji pokazano  da naravni  zakoni so, ker so pravični, pošteni in razumni v primerjavi z pozitivnim ali vladarjevim zakonom.

 Naravni zakon upošteva človekovo naravo, pozitivni pa ne, je v nasprotju s  človekovo naravo. Človekova narava je vsem nam skupna  zato ker z njo izkazujemo potrebo po hrani, preživetju in življenju samem. Narava  je pred vsakim pozitivnim zakonom. Tudi zato ker narava ukazuje človeku da gre naprej. Narava in naravni zakoni nas spodbujajo  da gremo naprej ter  se izpopolnjujemo. Človek nosi neke potenciale v sebi, narava v človeku se posvetuje z razumom  in po opravljenem »posvetu« z njim vodi in žene človekovo življenje naprej. To mišljenje je veljalo do  poznega 19 stoletja. Da je narava pametno sestavljen osnutek ki se dobro razvija ob soglasju z drugimi ljudmi.

Pojem naravnega zakona  na “stranski”  tir  proti koncu 19 stoletja

Žal v sodobnem času znanost zanemarja pomen narave in jo imajo za nek statičen mehanizem. Rene Descartes, novoveški filozof  ločuje telo od narave  in za človeško telo pravi da je navaden stroj(Dieu et machine), ki funkcionira po svoje, duh pa spet po svoje.  Tako narava postaja brezpraven in pasiven material človekove manipulacije z njo. V 18 stoletju pride do sekularizacije naravnega zakona brez prisotnosti boga.

Prevagne pozitivizem, ki je pisan na kožo diktatorjem. Pozitivni zakon kadar  je to edini zakon nimamo nobene opore da lahko rečemo, »to pa ni prav«. Po Hobbesu,  ki je začetni teoretik  britanskega kraljevega absolutizma , da   resnica ni podlaga za temveč avtoriteta, oblast tista ki  dela zakon. Nad zakonom republike, kralja ali drugega absolutista  ni nobenega zakona.

Foto: ML/SJ

Človekove pravice v deklaraciji o človekovih pravicah

Ideja  o človekovih pravicah je bila sprejeta leta 1948, na podlagi negativne izkušnje  druge svetovne vojne. Kasneje je bila sprejeta splošna deklaracija o človekovih pravicah. Za nas v Evropi je pomembna konvencija o človekovih pravicah, ki so jo podpisalo  10 članic sveta Evrope(danes jih je 46). Teh pravic ne daje država ljudem temveč jih imajo ljudje že ob samem rojstvu, država jih samo priznava in se zaveže da bo to spoštovala. Te pravice bi naj omogočile  človekov razvoj,  njegovo dostojanstvo in vse te pravice ki jih imenujemo človekove pravice. V  prvi deklaraciji je  bilo teh pravic 30. Komunizem teh pravic ni priznaval, češ da so to meščanske izmišljotine.   Z samim umeščanjem človekovih pravic v dokument, se začne  njihova pot razvrednotenja razvodenitve in tudi podvrženosti vplivu oziroma spremembam.  In to potem niso več človekove pravice ampak postanejo predmet človekove manipulacije.  Teženje k množenju človekovih zaradi neurejenih želja porabniške miselnosti posameznika uveljavljanja manjšinskih interesov je pripomoglo  k inflaciji človekovih pravic.  Z inflacijo človekovih pravic  človekove pravice zgubljajo svojo univerzalnost in so odvisne od vsakokratne parlamentarne večine. Do oženja taistih človekovih pravic prihaja  v islamu.

Naravni zakon kot “semafor”

Idejo o naravnem zakonu  nikakor  ni za zavreči. Naravni zakon izhaja iz človeške narave n vsebuje zahteve ki izhajajo iz človeka kot telesnega in duhovnega bitja, hrati in skupaj.  Ideja naravnega zakona je še danes aktualna zato ker jo  potrebujemo kot podlago na katero se borimo zoper pretiranim in neupravičenim  posegom sodobne parlamentarne večine. Tukaj je človeku v napoto njegov sebičnost da bi videl prav. Ali kot je Arsiottel dejal da, “samo moralno  dober, pošten in kreposten človek vidi prav”.  Prav zato je potrebno da se nekatere stvari zapišejo bolj kot opomin, da človek ni do konca osvobojen samega sebe in lastne sebičnosti.

Kristjani   branimo in tudi  moramo obraniti dosežke  na katerih  temelji naša civilizacija. Zato  je potrebno  spomniti se  kaj vse je ogroženo  in tudi se podkovati v obrambi pred to ogroženostjo. Zato ni odveč imeti tovrstne obnove, znanja in zavedanja o nas samih, ki želimo biti boljše do sebe in do sočloveka.

VTC

The post Deklaracija o človekovih pravicah-Človekove pravice, nujna pa vendar ne zadnja beseda appeared first on V Fokusu.