David Sim: Mesto potrebuje ulico in dvorišče

Ko sva se z Davidom Simom pred predstavitvijo slovenskega prevoda njegove knjige srečala v Ljubljani, je bilo hitro jasno, da uspeh knjige Soft City ni naključje. Sim, škotski arhitekt in urbanist, ki je s to knjigo dosegel mednarodni odmev, ne govori o mestu kot o teoriji, temveč kot o nečem, kar vsak dan živimo s telesom in čuti. Slovenski prevod Mehko mesto: zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, ki ga je letos izdal Urbanistični inštitut Republike Slovenije, prihaja v prostor, kjer so vprašanja gostote, bližine, dostopnosti in kakovosti bivanja vse bolj nujna. Simov razmislek je preprost, a prodoren: dobro mesto ni nujno bolj premožno ali bolj tehnološko, ampak predvsem bolj človeško. In prav v tem okviru je v pogovoru znova in znova izpostavil tisto prostorsko kvaliteto, ki jo je modernizem pogosto izbrisal, čeprav je bila stoletja ena temeljnih odlik mestnega življenja: dvorišče.

Knjiga Soft City je zdaj izšla tudi v slovenščini. V koliko jezikov je prevedena?

Mislim, da je zdaj že v 27 jezikih. To me je res presenetilo. Ne vem, ali je knjiga tako dobra, a očitno je tema zadela nekaj, kar ljudi danes močno nagovarja. Zdi se mi, da ljudje iščejo mehkejše življenje: več počasnosti, več pozornosti, več stika s samimi sabo in z drugimi. Morda manj digitalnega hrupa in več resnične, telesne prisotnosti.

Naslov Soft City je bil tudi zavesten odgovor na izraz Smart City. Vsi hočejo pametno mesto, mene pa je zanimalo, kaj je njegov nujni dopolnilni pol. Kaj je tisto, kar mesto naredi človeško? Mehkoba tu ne pomeni šibkosti, ampak občutljivost. Mesto, ki je uglašeno z našimi čuti, z našim telesom, z vsakdanjim življenjem.

V knjigi na začetku omenjam dansko pesem, v kateri je mesto opisano kot nekaj mehkega, skoraj kot telo. To se mi zdi bistveno. Prostor ne doživljamo le z očmi. Arhitekti smo pogosto obsedeni s podobami, z grafiko stavb, z njihovo fotogeničnostjo. Toda resnična izkušnja arhitekture je vedno celostna. Prostor se premika z vetrom in svetlobo, slišimo ga, vonjamo ga, tipamo ga. Prostor ima akustiko, temperaturo, teksturo. Prav zato nas digitalne podobe pogosto pustijo prazne. Vidimo lepo sliko obroka, a bistvo ni fotografija hrane, temveč skupna miza, pogovor, smeh, vonj, bližina.

Kako pa filozofijo mehkega mesta prenesti v načrtovani prostor, ki je podvržen številnim birokratskim postopkom? Je to predvsem stvar življenjskega sloga ali tudi zakonodaje, pravil, urbanizma?

To je zelo dobro vprašanje. Tu moramo najprej razlikovati med arhitekturo in urbanizmom. Arhitektura dela stavbe, urbanizem pa odnose med njimi. In prav tam se je po mojem zgodil glavni problem modernizma. Ne toliko v arhitekturi sami, temveč v modernističnem urbanizmu.

Mislim, da ljudje v resnici kar dobro sprejemajo mnoge moderne prostorske ideale. Radi imajo svetle prostore, velike odprtine, odprte tlorise, povezanost kuhinje in dnevnega prostora. Problem je drugje. Problem je, da je moderni urbanizem pogosto izgubil jasno artikulacijo prostora. Stavbe so postale samostojni objekti v odprtem polju, ne pa več robovi ulic, trgov, dvorišč in vrtov.

V starejšem mestu je bila stavba predvsem del večje prostorske kompozicije. Pomembno ni bilo le pročelje, ampak tudi prostor, ki ga stavba soustvarja. Danes pa imamo pogosto objekte, ki jih je treba oblikovati z vseh strani, kot samostojne figure. Posledica je, da stavbe med seboj ne vzpostavijo več pravega odnosa. Ne govorijo druga z drugo. Izgubili smo razliko med spredaj in zadaj, med javnim in bolj intimnim.

Prav tu pa je bila zgodovinsko ena največjih kvalitet mesta: ulica in dvorišče. Dva svetova, ki lahko obstajata zelo blizu, a sta si povsem različna. Na ulici je lahko živahno, glasno, javno. V nekaj metrih za tem pa je lahko tih, zelen, zaščiten svet, kjer se otroci igrajo, kjer raste drevo, kjer lahko odpreš okno in slišiš ptice. Ta dvojnost je izjemna urbana kvaliteta.

Bi torej lahko rekli, da je neuspeh modernega urbanizma prav v tem, da je izgubil ta prostor “zadaj”, dvorišče?

Da, natanko to. Izguba kompleksnosti prostora. Staro mesto je razumelo, da so človeške potrebe kompleksne. Potrebujemo javnost, bližino, trgovine, kavarne, življenje na ulici. Hkrati pa potrebujemo tudi zaščito, mir, zelenje, varnost, malo zasebnosti. Sistem ulice in dvorišča je omogočal, da sta ta dva svetova sobivala.

Kasneje so se dvorišča marsikje res skrčila in postala neustrezna, toda osnovna prostorska logika je bila dobra. Modernizem pa je hotel stvari poenostaviti: več svetlobe, več zraka, več odmikov med stavbami, več sonca na balkonih. To je bil higienski, zdravstveni pristop. Toda življenje je bolj kompleksno. Ni pomembno samo, ali imam sonce na balkonu opoldne. Pomembno je tudi, ali lahko otrok peš pride v šolo. Ali lahko grem do pekarne. Ali mi ni treba vsega opravljati z avtom.

Današnja zakonodaja je v mnogih državah še vedno zasnovana na teh modernističnih principih. Temelji na samostoječih stavbah v odprtem prostoru, na odmikih, na izračunih osončenja, na travnatih površinah med bloki. Toda travnik med stavbami še ni mestni prostor. In tudi ni nujno biodiverziteta. Pogosto je le neartikulirana praznina.

Dodaten problem je, da danes pogosto tudi tam, kjer bi lahko ustvarili dvorišče, vztrajamo, da mora biti vse javno. A dvorišče ni isto kot javni park. To ni mestni salon za vse, ampak skupni, deljeni, nekoliko zaščiteni prostor stanovalcev. Če živiš v hiši na obrobju, tudi nimaš javnosti v svojem vrtu. Zakaj potem v mestu tako težko priznamo legitimnost polzasebnega skupnega prostora?

Če je ena ključnih kvalitet mesta prav v tem, da zna združiti javno življenje ulice z bolj intimnim, zaščitenim prostorom dvorišča, kako te ideje berete v Ljubljani?

Ljubljana je izjemno zanimivo mesto. Ne le zaradi svoje fizične strukture, ampak tudi zaradi zgodovinskih plasti. V njej se stikajo sever in jug, vzhod in zahod, srednjeevropsko in mediteransko, habsburško, beneško, socialistično in sodobno evropsko. Takšna plastovitost ustvarja tudi posebno kulturo vsakdanjega življenja.

Ljubljana je zelo hitro postala prepoznana kot eno od mest z visoko kakovostjo javnega prostora. Ko govorimo o pešačenju, kolesarjenju, o mestu za ljudi, se ob Amsterdamu in Københavnu pogosto omenja tudi Ljubljana. To ni naključje. Mesto ima dobro merilo, dobro klimo za bivanje zunaj in močno tradicijo urbanega prostora.

Zelo mi je všeč tudi ime vaše revije, Outsider, ker je veliko najpomembnejših izkušenj arhitekture prav zunaj. Večina ljudi stavbe nikoli ne doživi od znotraj. Doživijo pa njihov rob, senco, zavetje pred vetrom, fasado, ki oblikuje ulico, prostor pred vhodom. Arhitektura je zato vedno tudi umetnost zunanjosti, ne le notranjosti.

Toda velik del Ljubljane ni zgodovinsko jedro, temveč modernistične soseske z velikimi zelenicami, prostostoječimi bloki in pretežno enonamensko rabo, ob njih pa se v zadnjih desetletjih razraščajo še predmestna območja razpršene gradnje. Kako bi v tem kontekstu lahko razvijali vašo idejo mehkega mesta?

To je danes eno ključnih vprašanj. Mislim, da je to celo tema moje naslednje knjige. Ne le zgodovinsko mesto, temveč suburbija, modernistične soseske, pasovi vil, poslovni kampusi, trgovski centri s parkirišči. To je pravi urbanistični izziv našega časa.

V teh območjih je pogosto nekaj kakovosti, ki jo moramo znati prepoznati. Včasih je med bloki lepo drevje, lepa oddaljenost, dobra osvetlitev, stik s krošnjami. Toda večina teh območij ostaja monofunkcionalnih. Tam se predvsem spi. Za delo, šolo, nakup, prosti čas, kulturo ali druženje pa se je treba vedno odpeljati drugam. To pomeni odvisnost od avtomobila in šibko vsakdanjo urbano življenje.

Zato bi morali ta območja začeti premišljeno preoblikovati. Ne gre za to, da jih v celoti zavrnemo, ampak da jih mehko zgostimo in diverzificiramo. Gostota ne pomeni nujno višine. To je pomembno poudariti. Vedno imamo izbiro: ali stolpnice v morju trave ali pa nekoliko večji tlorisni odtis, nižja gradnja, bližina tal, več različnih prostorov, bolj artikulirani robovi ulic in dvorišč.

Ena od možnosti je, da se zgostitev osredotoči ob glavne prometnice. Tam bi lahko nastali bolj urbani robovi, nekakšna mestna skorja, ki bi ulice preoblikovala v bulvarje. Tak rob bi lahko hkrati varoval notranjost soseske pred hrupom in ustvarjal mirnejše, bolj zaščitene notranje prostore. Tako bi dobili postopno gradacijo: bolj urban rob ob prometnici, bolj zeleno in mirno notranjost.

To je pomembno tudi zaradi zdravja. Danes vemo, da je prometni hrup neposredno povezan s srčno-žilnimi boleznimi. Če pustimo prostostoječe bloke ob prometnicah brez zaščite, so njihovi stanovalci izpostavljeni hrupu, hkrati pa odprti prostor med njimi pogosto ne deluje ne kot pravi park ne kot pravo dvorišče.

V Skandinaviji smo v zadnjih desetletjih prav zato na novo odkrili stanovanjsko dvorišče. Notranjost kareja je zelena, mirna in varna. Otroci se lahko tam igrajo sami. Stanovanje dobi skoraj kakovost hiše z vrtom, le da si ta vrt deliš z drugimi. To je po mojem eden ključnih odgovorov na vprašanje, kako zadržati družine v mestu.

Ljudje se pogosto selijo na obrobje zato, ker želijo travo, varno igro za otroke, malo zasebnosti. Toda cena za to je pogosto dve uri vožnje na dan. In ko otrok odraste, si tako ali tako želi nazaj v mesto, ker se tam dogajajo stvari. Dobro zasnovano mestno dvorišče lahko to dilemo preseže. Omogoči ti, da živiš v mestu, a hkrati dobiš del tistega, kar ljudje iščejo v predmestju.

Bi torej lahko rekli, da je eden ključnih odgovorov za prihodnost mesta prav v ponovnem odkrivanju dvorišča, ne le kot prostorskega motiva, temveč kot temeljne urbane kvalitete, ki zna povezati gostoto, bližino, varnost, zelenje in skupnost?

Da. Zelo me zaposluje prav ta osnovna urbana struktura: ulica s programom, trgovinami, kavarno, gibanjem, kolesi, ljudmi, in ob njej ali za njo dvorišče, ki je zeleno, tiho, varno in deljeno. To ni nostalgična slika preteklosti, ampak zelo sodoben model sobivanja.

V takšnem okviru lahko sobivajo različni tipi stavb, različni socialni sloji, različne generacije. Lahko imaš socialna stanovanja, zasebna stanovanja, staro hišo, novo stavbo, hotel, majhno trgovino. Otroci se igrajo na dvorišču, nekdo jih opazuje z okna, nekdo drug sedi spodaj. Na ulici je mestni utrip, v notranjosti pa mir. To sta dva svetova, ki se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta.

Zame je to še vedno ena najboljših prostorskih rešitev, kar jih je mesto kadarkoli razvilo.

Pogovarjal se je: Matevž Granda
Foto: MG