Dalipagić zavrnil NBA, ker se ni hotel odreči Jugoslaviji

Ob smrti velikana jugoslovanske košarke Dražena »Praje« Dalipagića je bilo toliko napisanega, da so te moje vrstice zelo skromen prispevek pri opisu enega največjih košarkarskih strelcev vseh časov. Ko sem prebiral številna poročila v raznih medijih, me je še najbolj prevzele članek, ki ga je objavil beograjski časopis Novosti. Članek se začenja s temi besedami: »I taj dan je morao doči ... Dan kada je otišao veliki Praja« (mislim, da je prevod v slovenščino odveč). Poročilo se nadaljuje z natančnim opisom Prajine kariere, ki jo zaznamujejo poleg športnih uspehov tudi njegove človeške vrline: klen značaj, skromnost, moralno držo. Vse to naj bo za zgled predvsem mlajšim generacijam.

Prvič, ko sem se srečal z Dalipagićem, je bilo leta 1971, ko sem bil gost beograjskega Partizana. Praja je prav tisto leto pri Partizanu začel svojo izjemno košarkarsko kariero. Največjo zaslugo za to je imel pokojni trener Ranko Žeravica, ki je tista leta z Aco Nikoličem in Mirkom Novoselom pisal zgodovino jugo-basketa. Žeravica je v Dalipagiću uvidel ogromen košarkarski potencial in ga privabil iz Mostarja v Beograd. Tu je pilil košarkarske prvine, predvsem met. Spremljal sem njegove treninge, ki jih je vodil »neusmiljeni in strogi« Žeravica. Po vadbi z ekipo je imel Praja še eno uro »strelskih« vaj meta na koš. Po skoraj treh urah vadbe izmučeni Praja ni mrdnil besedice in pridno poslušal Žeravičine nasvete. Kako se je Dalipagiću vse to obrestovalo, je na dlani.

S Prajo sva se v naslednjih letih večkrat srečala. Še posebno v spominu mi je ostalo najino srečanje v Lipici leta 1980, ko se jugoslovanska reprezentanca pod vodstvom Žeravice pripravljala na olimpijske igre v Moskvi. Jugoslovanski košarkarji so junija imeli ekshibicijsko tekmo v dolinski telovadnici. Reprezentante so razdelili v dve selekciji (plavi in modri). Prvi so bili boljši s 119:108. V zmagovitem moštvu so bili najboljši strelci Delibašić s 36 in Dalipagić z 31 točkami, med poraženci pa Jerkov s 34, Radovanović s 27 in Kičanović z 20 točkami. Očitno je dolinska ekshibicijska tekma prinesla srečo jugoslovanskim košarkarjem, ki so nato na OI osvojili zlato kolajno. V finalu so premagali Italijo s 86:77. Med najzaslužnejši za prvo olimpijsko zlato Jugoslavije je bil prav Dalipagić.

Kot igralec in trener je Dalipagić nastopil pri številnih italijanskih klubih, med katerimi tudi v Vidmu in Gorici. In prav tu sem se večkrat z njim zadržal na kavici ter se seveda pogovarjal o košarki in še marsičem. Med stotimi vprašanji, ki sem mu jih postavil, je bilo eno: »Kako in zakaj si odvrnil ponudbo enega najslavnejših klubov svetovne košarke Bostona Celticsa prav tako slavnega trenerja in menedžerja Reda Auerbacha?« Prajin odgovor je bil odločen. »Ker bi z igranjem med profesionalci v ligi NBA težko nastopal z Jugoslavijo na raznih mednarodnih tekmovanjih. Odrekel sem se bajni vsoti dolarjev, s katero bi lahko kupil pol Beograda«, se je pošalil.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku