Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: RADO NAKRST

Rado Nakrst v Kreftovih Celjskih grofih (premiera: 3.10.1939)

Vir: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, zv. 52/53 (1989), str. 219

Piše: Ivan Vogrič

Ob stoti obletnici slovenske kinematografije leta 2005 so slovenski filmski kritiki izbrali Ples v dežju kot najboljši slovenski film vseh časov.V tej romantični drami iz leta 1961, režiserja Boštjana Hladnika, sta zablestela Duša Počkaj in Miha Baloh v vlogah Maruše in Petra, med stranskimi vlogami pa je vidno mesto imel Rado Nakrst v vlogi Antona.

Nakrst je pred tem nastopal v filmih Tri četrtine sonca in Veselica, oba v režiji Jožeta Babiča.

Zavrnil pa je ponudbo v znameniti Bitki pri Neretvi (1969) Veljka Bulajića. Filmskih vlog se je namreč otepal, kar pa ne moremo reči za gledališče; v dolgoletni karieri je igral več kot 500 vlog.

Rojen je bil leta 1906 v stavbi Narodnega doma v Trstu, kar mu je, kot kaže, določilo življenjsko pot. V tej zgradbi, odprti le dve leti pred njegovim rojstvom, je namreč imelo predstave tržaško Dramatično društvo. Gledališče je bilo poklicno, repertoar pa raznolik. Zorko Harej, ki je o Nakrstu napisal geslo za biografski leksikon, piše, da je na odrskih deskah prvič nastopil v rosnih letih, v vlogi, kajpak, otroka, ki je spremljal Lužarico v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Do tega je prišlo po naključju, saj naj bi nadomestil vrstnika, ki je bil sprva določen za to vlogo.

Družina se je med prvo svetovno vojno izselila v Ljubljano, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo (prve razrede je obiskoval v Trstu), in nato v Maribor; tu je obiskoval meščansko in trgovsko šolo. Zaposlil se je kot skladiščnik na železnici; hkrati je obiskoval amaterske predstave in sodeloval kot igralec ter režiser predvsem v mladinskih gledaliških igrah. Splošno zanimanje je vzbudil z recitacijo, v Narodnem domu v Mariboru, pesmi Tržaškim bratom primorskega rojaka Iga Grudna, enega od vidnejših predstavnikov primorske diaspore v Kraljevini SHS. Zaradi navdušenja nad igralskim poklicem je obiskoval igralske tečaje pri režiserju Milanu Skrbinšku ter Valu Bratini in Radetu Pregarcu, izkušenih primorskih gledaliških igralcih, ki sta delovala v mariborskem teatru.

Na odru mariborske Drame, čeravno še ne kot njen član, je prvikrat nastopil kot študent Ivan Hartwig v Halbejevi Mladosti aprila 1927. Prvo večjo vlogo, tedaj kot redno zaposleni član, pa je igral v vlogi Benvolia v  Shakespearovemu delu Romeo in Julija (sezona 1928-1929). Odtlej je nastopil v številnih vidnih vlogah, med drugim v Shakespearovemu Senu kresne noči kot Demetrij (sezona 1930-1931), v Hamletu istega avtorja kot Horatio (1934-1935), v Bratih Karamazovih Fjodorja M. Dostojevskega kot Ivan Karamazov (1935-1936), v Gogoljevem Revizorju kot Hlestakov (1937-1938), v Hoffmansthalovemu Sleherniku kot Slehernik (v isti sezoni) in v Shakespearovemu Othellu kot Cassio (1939-1940).

Po zasedbi Jugoslavije  se je umaknil v Ljubljano, kjer je našel zaposlitev v Drami.

Leta 1945 se je vrnil v rodno mesto, kjer je skupaj z drugimi zanesenjaki začel postavljati na noge tamkajšnje slovensko gledališče. 2. decembra 1945 je nastopil v Hlapcu Jerneju in njegovi pravici, s katerim se je gledališče prvič po nekaj desetletjih predstavilo navdušeni publiki.

To je bil čas, ko je ansambel deloval brez lastne gledališke hiše in ko so člani gostovali  v slabo opremljenih prostorih ali kar na prostem. Vendar ob zavzetem delu Rada Nakrsta in drugih članov ansambla je gledališče doživelo razmah.

V zrelem igralskem obdobju je Nakrst dosegel umetniški vrhunec; to je bilo v vlogi Leoneja v Krleževi Gospodi Glembajevi (sezona 1951-1952), in, nekaj let kasneje (1955-1956), v vlogi Henrika IV. v istoimenski drami Luigija Pirandella. Pomemben je tudi njegov prispevek v radijskih igrah.

Predsednik Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Josip Tavčar je podčrtal njegove »izredno bogate možnosti neponovljivega glasu, v katerem so kot v dragocenem glasbilu prisotni vsi odtenki duševnega stanja in hotenja«. Njegov prijatelj, književnik Vladimir Bartol, pa je zapisal: »Kot gentleman je na odru brezhiben, naj bo to gospod s sivimi lasmi ali mlad advokat. Toda njegov šarm pride najbolj do veljave, če je vlogi pridejan ščepec humorja ali ironije«.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado (1972), Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1979). V utemeljitvi te nagrade so zapisali: »Ta obdarjeni igralec je v prelomnih obdobjih slovenskega naroda na izpostavljenih mestih pomembno prispeval v zakladnico slovenskega gledališča.«

Rado Nakrst, ki je umrl v rodnem kraju leta 1987, je bil tudi vnet zbiratelj gradiva o Dramatičnem društvu in nasploh o nekdanjem gledališkem in kulturnem življenju v Trstu. Kot arhivar tržaškega gledališča je uspel rešiti iz pozabe veliko materiala, ki priča o bogati gledališki tradiciji med Slovenci v mestu v zalivu.