»Čezmejno sodelovanje ima neskončni povezovalni potencial«

Vsaj tretjina obiskov, ki sta jih podpredsednik slovenske vlade in minister Matej Arčon ter državna sekretarka Vesna Humar opravila v zamejstvu, ju je pripeljala med Slovence v Italiji. Pred kratkim sta nas obiskala v tržaškem uredništvu. Takrat je minister privolil v intervju za Primorski dnevnik.

Koliko službenih poti ste v štiriletnem mandatu – vi, minister, in državna sekretarka Vesna Humar – opravili med zamejce in rojake po svetu? Imate statistiko?

No, tu ste me pa našli. Statistike nimamo, je bilo pa teh obiskov – torej potovanj k našim skupnostim, udeležbe na dogodkih, sestankov, gotovo več sto.

Ali lahko iz statistike izluščite podatek, koliko službenih poti vas je pripeljalo med Slovence v Italiji?

Slovenci v Italiji so največja, najbolj razvejana skupnost v sosednjih državah in vsaj tretjina naših obiskov nas je peljala ravno na Tržaško, Goriško in Videmsko. Smo pa vedno izjemno veseli tudi, ko nas rojaki iz zamejstva in sveta obiščejo v Ljubljani in tudi takšnih dogodkov je bilo kar nekaj. Ob začetku mandata smo vpeljali redne sprejeme na Uradu v božičnem času in ob dnevu državnosti. Ta redna druženja v naši stavbi na Erjavčevi so postala izjemno prijetna tradicija in se jih zelo veselim.

Bili ste župan Nove Gorice, ko so se tri goriške občine pred štirinajstimi leti povezale v Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje. Zdaj nastajata EZTS Kras - Carso in EZTS Skupne doline - Valli Condivise. Zakaj je ustanovitev EZTS dobra poteza? Kaj doda k že obstoječemu čezmejnemu sodelovanju?

Nobena oblika čezmejnega sodelovanja ne ustvari tako globokih in trajnih vezi kot EZTS. Interregovi ali drugi čezmejni projekti pridejo in gredo. Sodelovanje med društvi, ustanovami in posamezniki je velikokrat iskreno in izjemno dragoceno, ampak omejeno na določeno področje ali dejavnost. Samo EZTS ustvari trajno, ustaljeno, profesionalno ekipo, ki o čezmejnem sodelovanju razmišlja in ga uresničuje. Če hočemo uspešno sodelovati s sosedom, moramo biti pri stvari najprej s srcem, in to med našimi ljudmi na Primorskem ni problem, nato z glavo, in nazadnje z rokami. EZTS-ji so roke, ki držijo niti čezmejnega sodelovanja in predvsem – delajo. Uspehi EZTS GO so očitni, Kras - Carso je tik pred tem, da zaživi. EZTS Skupne doline pa je projekt, ki mi je še posebej pri srcu. Verjamem, da bo ravno to točka preobrata pri razvoju teh naših dolin, ki imajo toliko lepote in toliko potenciala.

Kot privrženec čezmejnega povezovanja ste prvi iz Slovenije prejeli nagrado Nadâl Furlan, ki jo podeljuje kulturni krožek iz Furlanije. Prišli ste torej v stik tudi s Furlani. Ima čezmejno sodelovanje, ki ga običajno povezujemo le z ozkim obmejnim pasom, tudi širše učinke v regiji?

Zelo sem bil presenečen, ko so me predlagali za nagrado. Zelo vesel in tudi precej ganjen. Furlanska kultura temu našemu skupnemu prostoru daje dodatno pestrost in globino. Seveda sem sodeloval z veliko Furlani, vedno mi je všeč, ko slišim jezik, čeprav se ga nikoli nisem uspel naučiti. Morda pa, nekoč ... Čezmejno sodelovanje ima neskončni povezovalni potencial. Evropska kohezija je nenehno na preizkušnji, morda danes še bolj kot kadarkoli. Vezi na mejah Evrope so naše najmočnejše lepilo. Ker tam stvari niso teoretične, abstraktne, ampak zadevajo življenje ljudi – družine, službe, šolo, ceste, reke, zrak. Kako zelo močne in vplivne so zgodbe o povezovanju čez meje in kako zelo jih Evropa danes potrebuje, je nenazadnje dokazal tudi izjemen globalni medijski odmev na našo Evropsko prestolnico kulture.

Ko smo že pri tem – ko se je rodila pobuda za kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica - Gorica 2025, ste bili župan. Kakšen je vaš osebni obračun tega projekta?

Mislim, da čas za resnične obračune šele prihaja. Dediščina GO! 2025 mora šele zaživeti. To, da sem lahko rekel nekaj besed na otvoritveni slovesnosti, je bila zame nepozabna čast. In še posebej to, da sem se lahko v teh besedah spomnil dragega prijatelja, pokojnega župana Gorice Ettoreja Romolija. Seveda smo lahko upravičeno kritični do nekaterih vidikov Evropske prestolnice kulture, ampak samo poglejte, kako daleč smo prišli.

Včasih slišimo, da so bili v EPK narejeni koraki, zaradi katerih nič ne bo več kot prej. Ali se s takšno oceno strinjate?

Strinjam se. Sožitje na meji je bilo vedno lepa ideja. Z Evropsko prestolnico kulture je postalo nujnost in tudi mednarodno priznano, neovrgljivo dejstvo. Ne verjamem, da bi se bili ljudje ob naši meji pripravljeni vrniti v čase nezaupanja in konfliktov. To, da smo dobri sosedi drug drugemu, nam daje dodatno stabilnost in tudi večjo varnost pred raznoraznimi pretresi. Svet nenazadnje postaja precej nepredvidljiv.

Med januarskim vladnim obiskom v Obalno-kraški regiji ste bili na pogovorih s predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji. Kaj lahko zanjo postori Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu?

S poslancema italijanske in madžarske narodnosti sem bil cel mandat v konstantnem dialogu in po svojih močeh pomagal pri uresničevanju dogovora med poslancema in predsednikom vlade. Dogovora, ki je bil, mimogrede, po besedah obeh poslancev skoraj v celoti uresničen, kar je velik skupni uspeh. Še posebej pri poglabljanju odnosov na mejah, kjer je manjšina na obeh straneh, lahko veliko naredimo za krepitev vzajemnosti, tako imenovane pozitivne recipročnosti. Nisem pristaš politike izsiljevanja v smislu – poskrbite za »našo« manjšino, če hočete, da mi poskrbimo za »vašo«. Ampak verjamem, da lahko drug drugega navdihujemo in si izmenjamo primere dobre prakse, rešitve, ki so pozitivne in delujejo. Na madžarsko-slovenski meji, na primer, imamo vzajemne gospodarske programe in skupni sklad. Tudi na tej naši zahodni meji je morda čas za razmislek o čem podobnem.

Obiskali ste vsa zamejstva. Ali ste pri manjšincih začutili življenjsko silo, utrip skupnosti? Se njihovo razmerje do večinskih narodov spreminja?

Povsod vidim veliko optimizma in volje. Z obiskov se vedno vračam ohrabren, z nekim občutkom, da ima naše delo na Uradu res smisel in pomen. Seveda je po eni strani vedno bolj zapleteno – ljudje imajo dvojno ali sestavljeno identiteto. Čutijo pripadnost do matice, ampak tudi do države, v kateri živijo, kar je logično. Vse od vstopa Slovenije v EU se samozavest manjšin v odnosu do večinskega naroda po mojem mnenju krepi. Slovenija je ugledna država – lahko je majhna, ampak je v mednarodnem prostoru prepoznana kot glasnik pomembnih vrednot. Nenazadnje smo v zadnjem obdobju dvakrat predsedovali varnostnemu svetu OZN. To tudi našim zamejcem, pa tudi izseljencem, daje občutek ponosa.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.