Čebelarska zveza Slovenije obeležila 75. občni zbor s podelitvijo priznanj in jasnimi usmeritvami

Čebelarji in čebelarke, ki so na tokratnem že 75. rednem občnem zboru ČZS bil zbrani v dvorani so najprej prisluhnili pevcem komornega moškega pevskega zbora ČZS pod vodstvom Jasne Ferme, ki so uvodoma zapeli Čebelarsko himno in nato za boljši začetek še dve pesmi malo živahnejših ritmov.

Na začetku občnega zbora je Barbara Dimc razložila tudi nekaj tehničnih podrobnosti in povabila predsednika ČZS Boštjana Noča k pozdravnemu nagovoru. Slednji je na začetku govora dejal, da je lepo videti, da si županja občine, kjer imamo sedež, vzame čas in pride na občni zbor: »Danes zjutraj, ko sem se peljal do sem, sem štel, moj 20. občni zbor v vlogi predsednika Čebelarske zveze. Lepa obletnica, obenem pa mislim, da smo v vseh teh 20 letih zelo konstruktivno sodelovali, da smo delovali v dobro slovenskega čebelarstva, in zato za vseh teh 20 let vsem, ki ste kdajkoli bili v upravnih odborih, v vodstvu, na kakršnihkoli funkcijah, zahvaljujem, kajti Čebelarska zveza, kar me zadnje čase večkrat, bom rekel tako, stiska v srcu, ni Noč Boštjan, ker vsem rečem: Mi delamo zate, mi delamo za čebelarstvo, vsi skupaj na terenu.

In tega zavedanja, da te pripadnosti društvenemu čebelarskemu delu, regijskim zvezam in pa Čebelarski zvezi, da to moramo še bolj gojiti, to ni samo po sebi umevno. Veste, če mi ne bomo gojili te pripadnosti stanovskim organizacijam, društvom in da je prvo vprašanje, kaj pa jaz imam od društva, kaj pa jaz imam od regijske zveze, kaj pa jaz imam od Čebelarske zveze, je napačno. Bodimo ponosni, da smo čebelarji, bodimo ponosni, da nas Slovenija spoštuje, da je v družbi slovenski čebelar videti spoštovano. Jaz večkrat rečem: Čebelarji smo v družbi spoštovani. 20, 30, 50 let nazaj, kdo se je spomnil na čebelarja? Jaz se še dobro spomnim, ko sem prišel 2004 na Čebelarsko zvezo kot podpredsednik, ko sva s pokojnim Tomcem hodila na ministrstvo, sva jih sploh učila, kakšna je razlika med čebelo, oso in muho. Ampak to direktno, iskreno vam povem. Oni so, ko smo jim leta 2004 predstavljali skupaj s pokojnim Poklukarjem, evropske čebelarske ukrepe, pa svetovalno službo in to, so oni rekli: Pa kaj bi vi čebelarji radi? Da ne govorimo o blagovni in geografski znamki, čebelarski obleki, čebelarskih praporjih, pevskem zboru in ne vem kaj še vse … Enostavno družba čebelarje zelo spoštuje. Včasih imam občutek, da sami sebe premalo spoštujemo.

Zato bodimo ponosni na to, da smo čebelarji, bodimo ponosni in ta ponos je prva stvar, ki nas mora združevati, šele ostalo interesi, ker finančni interes nobeni društveni organizaciji ni ključen. Jaz igram tenis in dam par sto evrov za to, da lahko igram tenis in sem še vseeno v društvu, pa nikoli ne vprašam, kaj bom jaz od tega imel, ampak sem vesel te družbe, ko sem tam in tega našega druženja, enako rabimo tudi čebelarji. Mi moramo vsi skupaj narediti korak nazaj ali pa korak naprej, da vse čebelarje na terenu vključimo v čebelarska društva in v čebelarsko zvezo. Bogokletno je, da včasih slišim, ko sem prisoten na občnem zboru, pa kdo reče: Bodi sam član društva, saj za zveze ni treba biti član. Mene takrat srce zaboli, iskreno me srce zaboli, ker mi bi morali delovati vsi v tem smislu, bodimo ponosni, da smo člani ene take organizacije. In jaz verjamem, da mi moramo na tem v naslednjih letih krepiti sodelovanje. To ni samo v čebelarstvu. Ta klima društvenega življenja se spreminja povsod. Ampak jaz verjamem, da zmoremo čebelarji to krivuljo obrniti nazaj, da je pripadnost neki organizaciji nekaj, kar pomeni ponos. Glejte, članarina 50, 60 evrov, to je ena, dve kavi na dan. To ne more biti glavni razlog, ali smo člani ali nismo člani.

Zato bi se jaz na tem mestu pred samim občnim zborom res prvo zahvalil vsem čebelarskim društvom, da kljub vsemu temu, kar sem naštel, vztrajate, saj imate na terenu enak problem. Ampak mi moramo vztrajati, moramo čebelarje še bolj spodbujati, da je čebelar, da je slovenski čebelar. Ne more čebelar biti samo takrat ponosen, ko zna povedati: Ja, veš, država mi more pomagati, ker moje čebele oprašujejo. Res je. Ampak mi se nismo odločili za to, da bomo čebelarji zato, ker čebele oprašujejo, ampak zato, ker imamo čebele preprosto radi, ker z njimi živimo. Jaz sem bil včeraj 12 ur pri čebelah, zvečer sem bil utrujen, sem rekel: Ja, zdaj sem pa že star, ker sem res bil utrujen, ampak lepšega dneva nisem imel zadnjih pol leta, ker sem bil cel dan pri čebelah, telefon sem imel 90 % v avtu, ker sem rekel: Danes pa želim mir. Ampak na koncu mi je bilo to – bil sem pri čebelah, ampak bil sem s čebelami – užitek. Zato še enkrat: naj bo, bom rekel, sam uvod in pa tudi samo razmišljanje in tudi, kot ste videli v programu, to razmišljanje: bodimo ponosni, da smo čebelarji. Verjemite, kamorkoli v svetu pridem, oni s velikimi očmi gledajo na slovensko čebelarstvo.

In bom zaključil še z besedami: pred nekaj dnevi smo imeli tukaj Riharjev dan. Tukaj je bil predsednik konzorcija biotehničnih solz Slovenije, gospod Pogačnik, in sem jaz mu malo poudaril, da pač zadnje čase enostavno organiziramo razno razne dogodke in zadeve, ni obiska, ni neke stvari, in on meni reče: Boštjan, mogoče bi bilo dobro, če bi enkrat posneli, kako je na vseh ostalih kmetijskih sektorjih, predvsem pa na tem, ko je on zraven, pa je v vseh odborih, z neverjetnostjo spremljamo, kaj slovenska čebelarstvo je in kaj vse dosegate. In ena stvar je tista, kar je bilo prej rečeno: enotno označevanje medu. Objava, ki sem jo jaz dal pred nekaj dnevi na Facebooku glede tega, da bo 14. junijem možno enotno označevanje, je v dveh dneh imela samo na mojem profilu čez 100.000 ogledov, čez par tisoč komentarjev. A veste, kateri komentar je bil najbolj pogost? Pustimo čestitke ob strani, ampak bom izpostavil nek drug komentar, ki pravi: Tako bi moralo biti z vso hrano. Ampak veste kaj, predsednik Čebelarske zveze se bori za čebelarje, ostali naj se pa borijo za sebe. Jaz se strinjam, ampak težko vzamem to, ker kar naenkrat bi radi videli, da se bi predsednik Čebelarske zveze boril za to, da bo vsa hrana v Sloveniji označena. Zato imamo tudi druge ljudi, zato imamo ministrstvo, zato imamo zbornico. Jaz se za svoj sektor borim z vsem srcem in včasih dobim tudi kakšno opazko: Boštjan, postaviš se za sebe, za druge pa ne. Pa saj sem predsednik slovenskih čebelarjev, čebelarstva. Me razumete? In kar časa se bom jaz boril za čebelarstvo in mislim, da sem tisti, ki sem torej sem predsednik slovenskih čebelarjev. Seveda, meni bi bilo v velikem interesu, da bi bila vsa hrana označena tako, ampak za čebelarstvo je pa zmaga, da bomo označevali svoj med. Tako, toliko za sam uvod. Jaz mislim, da je prav, da zdaj začnemo z občnim zborom.«

Sledilo je formiranje delovnih teles in delovno predsedstvo so sestavljali  delovni predsednik Aleš Sisinger, član pa Marko Lopin in Aleš Šuštar, ki sta tudi člana upravnega odbora Čebelarske zveze. Še pred tem je do pozdravne besede prišla tudi županja občine Lukovica, ki je zbranim spregovorila o pomembnosti občnega zbora in obenem spregovorila o zglednem in uspešnem sodelovanju ČZS in občine. Zahvalila se je predsedniku za prizadevanja pri uvedbi novega sistema označevanja medu, ki vključuje tudi slovensko zastavo. Vsem zbranim je zaželela še uspešno delo, prijetno druženje in zaključila z besedami »naj medi«. Po formiranju še ostalih teles občnega zbora je sledila podelitev odlikovanj in častnih diplom Antona Janše, ki sta jih podelila predsednik ČZS Boštjan Noč in predsednik komisije UO ČZS za odlikovanja Rudi Vogl.

Tako so priznanja prejeli: Čebelarsko društvo Šenčur ČZS 50 – III. stopnja, Čebelarska družina Braslovče ČZS 50 – III. stopnja, Čebelarsko društvo Tišina ČZS 50 – III. stopnja, Čebelarsko društvo Dobrna ČZS 90 – I. stopnja, Čebelarsko društvo Stična ČZS 90-I. stopnja, Čebelarsko društvo Sveti Jurij Jurovski dol  ČZS 70-II. stopnja, Čebelarsko društvo Henrika Peternela Celje ČZS 150 – častna diploma A. Janša, Odlikovanje Antona Janše I. Stopnje so prejeli Janez Petač ČD Goriče, Ivan Rop ČD Janeza Goličnika Mozirje, Marjan Časar ČD Lendava, Aleš RodmanČD Kras- Brkini, Martin Šircelj ČD Trebelno Mokronog, Alojz Lipnik ČD Slivnica pri Mariboru, Mirko Kaučič ČD Negova, Andrej Gostiša ČD Vrhnika, Branko Bratinščak ČD Ljutomer, Andrej Komac  ČD Tržič, Miroslav Rataj ČD Žerjav, Jure Bojanič ČD Kranj, Tatjana Vedlin ZČD Ptuj. Priznanje za 20-letno delo s čebelarskim krožkom je prejel Blaž Lovrič ČK na OŠ Selnica ob Dravi.

Predsednikova priznanja je podelil predsednik ČZS Boštjan Noč in sicer naslednjim prejemnikom: Čebelarstvo Vidić, Čebelarstvo Smrdel, Čebelarstvo Žvikart Slovenske Konjice, Čebelarstvo Gradišar, Nina Ermenc Pangerl in Franc Pangerl, Peter Babnik, Miro Razingar, Marjan Koderman, Suzana Pacek in Tomislav Strgulc.

Sledila so še poročila o preteklem letu in plani za to leto ter na koncu še delegatska vprašanja in predlogi in med dobrimi vprašanji ter predlogi se vedno najde tudi kakšno čudno vprašanje, ki bi mogoče sodilo bolje v rubriko Saj ni res, bolje ni mogoče, a kaj moremo – sto ljudi, sto čudi. Kljub temu je potrjen plan za preteklo leto in plani za to leto, obenem so delegati lahko prejeli tudi materiale za dan odprtih vrat slovenskih čebelarjev, vabe za sršene in majice, nahrbtnike in model sršenov za mentorje. Živahnejši utrip se je iz zgornjih prostorov prenesel v spodnje v gostišče Čebelica, kjer se je ob pogostitvi pogovarjalo o čem drugem kot o čebelah, medu in ostalih dobrinah, ki jih proizvedejo čebele v veselje čebelarjev in čebelark.

Avtor: DJD; Foto: DJD