Če ste na morje hodili v 70. ali 80. letih, boste to stvar prepoznali v sekundi

Napihljiva blazina je bila nekoč skoraj obvezen del dopusta ob Jadranu. Na plaži je ležala poleg brisače, hladilne torbe in plastične košare, v morju pa je služila kot počivalnik, čoln, otok in otroško igrišče. Njena oblika je bila preprosta, barve izrazite, plastika pa je imela značilen vonj, ki ga številni še danes povezujejo s počitnicami.

V 70. in 80. letih je bila takšna blazina nekaj posebnega. Ni šlo le za kopalni pripomoček. Predstavljala je del poletne opreme, ki se je skrbno pospravila v avtomobil in odnesla na plažo. Nekateri so jo napihovali že doma, drugi ob apartmaju, tretji pa neposredno na obali, kjer so se z njo ukvarjali skoraj toliko časa, kolikor so pozneje preživeli v vodi.

Danes so napihljivi pripomočki večji, bolj pisani in pogosto oblikovani v podobe flamingov, samorogov, kosov sadja ali živali. Stara pravokotna blazina pa je imela drugačen čar. Bila je skromna, praktična in dovolj trpežna, da je pogosto preživela več poletij.

Zračna blazina

Blazina, ki je imela več nalog

Otroci so jo uporabljali za plavanje, skakanje in igre ob obali. Odrasli so na njej počivali ali se počasi odrivajoč z nogami premikali po mirnem zalivu. Na suhem je lahko nadomestila blazino pod glavo, včasih celo mehkejšo podlago na ostrih kamenčkih.

Njena največja prednost je bila preprostost. Ni potrebovala baterij, motorja ali posebne opreme. Zadostovala sta nekaj zraka in dovolj močna pljuča. Ročna tlačilka je bila dobrodošla, vendar ni bila samoumevna. Otroci so zato pogosto izmenično pihali v ventil, odrasli pa so preverjali, ali blazina že drži obliko.

Značilen zvok ventila je pomenil začetek kopanja

Odpiranje ventila, šumenje zraka in škripanje plastike so bili del plažnega rituala. Napihovanje je zahtevalo potrpljenje, še posebej pri večjih modelih. Premehka blazina se je na vodi zvijala, pretrda pa je bila manj udobna in bolj občutljiva na kamenje.

Posebna skrb je veljala ventilu. Izgubljen čep ali razpoka ob robu sta lahko pomenila konec uporabe. Družine so zato s seboj pogosto nosile majhen komplet za popravilo, navadno lepilo in kos podobne plastike. Obliž ni bil vedno lep, vendar je blazina po popravilu pogosto zdržala še eno sezono.

Na plaži ni bila le igrača

Napihljiva blazina je bila tudi prepoznaven del podobe takratnih dopustov. Avtomobili so bili manjši, prtljage pa vseeno veliko. Na strešnih nosilcih so bili šotori, kovčki in ležalniki, v notranjosti pa hrana, brisače ter kopalna oprema.

Blazina je bila lažja od skoraj vsega drugega, a je po napihovanju zavzela veliko prostora. Zaradi tega so jo nekateri nosili do plaže pod pazduho, drugi na glavi, tretji pa so jo z vrvico privezali na strešni prtljažnik.

Veter jo je lahko v trenutku odnesel

Lahka plastika je imela tudi slabost. Močnejši sunek vetra je blazino hitro dvignil s tal in jo zapeljal po plaži ali proti morju. Lovljenje pobeglega pripomočka je bilo zato pogost poletni prizor.

Še nevarnejša je bila uporaba daleč od obale. Veter in morski tokovi lahko napihljiv predmet hitro odnesejo, človek na njem pa razdaljo pogosto opazi prepozno. Prav zato napihljiva blazina nikoli ni bila pravi varnostni pripomoček in ni mogla nadomestiti znanja plavanja.

ZA NOSTALGIKE: 10 stvari iz naše mladosti, ki so danes med zbiratelji vredne pravo bogastvo

Stari modeli so bili preprosti in hitro prepoznavni

Najpogostejše blazine so bile pravokotne, razdeljene na več vzdolžnih zračnih prekatov. Barve so segale od rumene in oranžne do modre, rdeče ter zelene. Nekateri modeli so imeli prosojne dele, drugi potisk s črtami, rožami ali geometrijskimi vzorci.

Material je bil pogosto debelejši kakor pri današnjih najcenejših izdelkih. Kljub temu stik z ostrim kamnom, ježkom ali razgreto površino ni bil brez posledic. Blazino je bilo treba pred odhodom s plaže sprati, posušiti in pravilno zložiti, sicer se je plastika zlepila ali dobila neprijeten vonj.

En predmet je povezal več generacij

Otroci, ki so se nekoč igrali na takšnih blazinah, danes na plažo vodijo svoje vnuke. Napihljivi pripomočki so se spremenili, želja po lebdenju na mirnem morju pa je ostala skoraj enaka.

Stara blazina je zato močan spomin predvsem zaradi občutkov, ki so jo spremljali. Povezana je z dolgimi dnevi na plaži, sendviči iz hladilne torbe, toplim sokom in večernim vračanjem v apartma. Veliko stvari je bilo preprostejših, vendar je bil vsak predmet bolj opazen, ker ga ni bilo mogoče zlahka nadomestiti z novim.

Predmet, ki še vedno pomeni začetek poletja

Napihljiva blazina ni izginila. Še vedno jo vidimo na plažah, v bazenih in pred apartmaji. Spremenile so se oblike, velikosti in materiali, njena osnovna naloga pa ostaja ista: omogočiti nekaj brezskrbnih minut na vodi.

Starejši modeli so danes lahko celo zbirateljski spomin. Že ena fotografija rumene ali modre pravokotne blazine prebudi podobo nekdanjih dopustov, vožnje brez klimatske naprave, čakanja na trajekt in prvih korakov po vročem produ.

Prav zato jo številni prepoznajo v sekundi. Ne zaradi znamke ali posebnega dizajna, temveč zato, ker je bila del poletja, ki se ga spominjajo po vonju morja, segreti plastiki in občutku, da so počitnice trajale veliko dlje kakor danes.

Če ste hodili na morje v 70. ali 80. letih, se boste teh prizorov takoj spomnili

Brez tega nekoč nismo prišli domov z morja na Hrvaškem

Brez tega čolna včasih ni bilo dopusta na morju

Objava Če ste na morje hodili v 70. ali 80. letih, boste to stvar prepoznali v sekundi se je pojavila na Vse za moj dan.