Če ne greš, nimaš zgodbe

Mateja Gerečnik in Jelena Justin sta energični prijateljici, ki pod imenom Hike&Chill popeljeta skupine pohodnikov na nepozabne trekinge po vsem svetu. Na trekinge s karakterjem, kot sami pravita. Mateja pa je tisti del dvojice, ki po vsakem doživetju vzame tipkovnico v roke in izkušnjo prelije v hudomušne in slikovite zapise. V njih ne manjka lepih besed, humorja in tudi pristne zasavske govorice, ki jo kot prava Zasavka nosi v sebi. Tokrat se bomo z njima podali v Švico.

Zbiram besede, ki bi opisovale naše letošnje potepanje po Švici, natančneje naš treking pod Matterhorn. Nekaj sem ji že napisala in potem zbrisala. Včasih ni navdiha, včasih ni besed, včasih počutje ni pravo. Ko pomislim na najino Švico, kot ji radi rečeva, me vedno znova prežame neko navdušenje, neki veličastni občutki. Verjetno zato, ker so pogledi na to veličastno goro pač veličastni. Letos sva to pot prehodili šestič. Prvič sami, ko sva bili na ogledni turi in petkrat s skupino. In prav nikoli se ni zgodilo, da na določenih »punktih« ne bi dobila tiste značilne kurje kože, ki kaže neke prav posebne občutke. Ker tukajšnje potepanje pač prežema s posebnimi občutki.

Peta skupina navdušenih se je v oba kombija basala dobesedno sredi noči. Vožnja do izhodišča traja osem ur in ko pregreta kombija parkirata, nas čaka še pet ur vzpona do najbolj odbite koče na svetu. Od Kranja do Unca se nama pridružujejo: Dejan, dve Nini, Vera, Tina, Barbara, Andreja, Melita, Romana in Marko, Matjaž in Andreja, Martina, Neža ter Lidija in Jože. Pisana družba, tako po karakterjih, kot po letih.

Pol pa sprav vse to na skupn imenovalc, če lohk!

Peljemo se torej polni pričakovanj in verjetno vsakega od njih tudi malce skrbi. Tale Švica je zalogaj, pa reč kr češ. Je eden tistih, ki zahteva fizično in psihično kondicijo. Pa še z obema ima človek lahko slab dan in ga počutje primora, da kak dan ali dva počaka v dragi dolini. Kombija prvič ustaviva po približno treh urah vožnje. Lulat, kufetkat in nekateri zajtrkovat. Drugo etapo prevažanja zaključimo malo pred švicarsko mejo, kjer si spet pretegnemo krake in veselo pogledujemo v nebo.

Čaka nas sončen dan, ki pa s sabo prinaša visoke temperature. Ja, takole vidimo, da ima vsaka stvar pluse in minuse. Tudi tako zaželeno lepo vreme. Še zadnji del vožnje, do Rande, kjer se kombija naslednje 4 dni hladita pod belimi vrhovi, mi pa 4 dni švicamo po Švici. Od tu naprej gre zares. Oprtamo si nahrbtnike. Vanje smo stlačili vse sorte. Kot vedno. Vsak tisto, kar meni, da potrebuje.

Osnovni napotki, ki jih skupinica osvoji in razume, nato pa zakorakamo nekaj sto metrov po razbeljenem asfaltu. Vedoč, da gremo visoko in bo verjetno vročina počasi popuščala. Poskusim počasi, čeprav je prvo uro skupino težko držati nazaj. Vedno. Predvidevam, da smo vsi tako željni lepega, da se nam do tja pač mudi. Navadno mi pri umirjanju pomaga teren, ki se postavi pokonci. Noge ulovijo ritem skupine, sapa postane bolj globoka, čela pa se izdatno hladijo s proizvajanjem znoja.

Dve urci počasi pridobivamo na višini

Do visečega mosta, ki je dolg, zelo dolg. Vmes se odžejamo, spremenimo vrstni red v koloni, se malo pohecamo in (vsaj upam) odvržemo tiste male dvomčke, ki so nam potiho govorili, da ne bo lahko. Odredim pavzo in začutim, da energija v skupini raste v samo pozitivo. Nekaj prežvečimo, nekaj popijemo in prvič se nasmejimo do solz. Radi imamo humorne vložke, ki nas povezujejo in sproščajo. Prečimo most, še prej nam Jelena uštima eno visečo skupinsko.

Na mostu, da nau pomote. Na drugi strani macesnov gozd, prijazen okljukast vzpon in prečenje. Široka, mestoma kamnita pot.

Ponekod strma, namesto ograjce so vrvi. Spet malo posedimo in spet se podamo v slikovito prečenje. Pred očmi se, še malo sramežljivo, pojavi On. On, ki razvaja s svojo pojavo in postavo. On, ki privablja solze ganjenosti v oči. On, zaradi katerega smo pripravljeni premagati vse te metre in kilometre. Matterhorn. Mogočnež.

Premikamo noge, lovimo razglede

Pot je sicer malo izpostavljena, a nezahtevna. Do skalnatega predora, ven in spet v prečenje. Potem pa tista zadnja ura, ki bi jo verjetno vsi najraje izpustili.
A je treba. Ker … Tam gor nas čaka najbolj odbit oskrbnik na svetu – Andreas. Koča, ki izgleda kot orlovo gnezdo. Postavljena v skalo in obdana s samimi belimi gorami. Majhna lesena terasa, na njej tri mize s klopmi, sobno kolo, Andreasev faulencer in razgled na Matterhorn.

Pričaka nas nasmejan, navdušen. Objame naju. Stari prijatelji smo.

Utrujeni, žejni, navdušeni in prvič ganjeni do solz se pomečemo po lesenih klopeh, naročimo pijačo, si čestitamo in prav čuti se, da smo neizmerno navdušeni. Ne, takšnega razgleda, takšne energije in takšnega vzdušja ne doživiš pogosto. Vsa vprašanja »zakaj mi je tega treba« dobijo svoje odgovore. ZATO!

Smeh se širi in odmeva od skal, ki nas obdajajo. Sreča je otipljiva. Bliža se večerja. Ki tukaj ni le večerja, predstava je. Andreas meče hrano na krožnike. Jaz jo delim. Poskrbiva tudi za vse posebke, ki bi nekaj posebnega. Celo meni uspešno razkuha od doma prinešene makarone. Tako mehki so bili, da bi jih lahko jedla s slamico. Razdeliva še sladico. Tukaj je vedno enaka – mlečni zdrob. No, če bi videli kočo, opremo in frajerja Andreasa, bi vedeli zakaj je to tako. Skratka – večerna predstava nas nasiti. Tudi v duhovnem smislu