CCN – Ballet de Lorraine. Prava umetniška poslastica!

Gostovanje skupine CCN – Ballet de Lorraine v Cankarjevem domu, 23. maja 2026, predstavlja pomemben dogodek za slovenski plesni prostor.

Francoski nacionalni koreografski center iz Nancyja danes sodi med vidnejše evropske plesne institucije, znane po vrhunsko izobraženih plesalcih, izraziti avtorski usmeritvi ter raziskovanju sodobnih koreografskih praks. S gostovanjem tega ansambla Cankarjev dom nadaljuje svojo dolgoletno tradicijo predstavljanja pomembnih mednarodnih plesnih ustvarjalcev in ansamblov, ki so v zadnjih desetletjih pomembno zaznamovali evropski sodobni plesni prostor.
CCN – Ballet de Lorraine deluje znotraj mreže t. i. Centres Chorégraphiques Nationaux (CCN) – nacionalnih koreografskih centrov, ki jih je Francija začela sistematično razvijati v osemdesetih letih kot državni model podpore sodobnemu plesu. Ansambel ima sedež v Nancyju in je zgodovinsko zanimiv tudi zato, ker je nastal iz nekdanjega klasičnega baletnega ansambla Opéra National de Lorraine, nato pa se je postopoma preoblikoval v sodobno usmerjeno skupino z izrazitim avtorskim profilom. Danes velja za eno ključnih evropskih platform za sodobno koreografijo, čeprav njegove korenine izhajajo iz trdne baletne tradicije. Skupina sicer ni klasični baletni ansambel v tradicionalnem smislu, vendar združuje tehnično izobražene plesalce, ki svojo baletno disciplino uporabljajo za raziskovanje sodobnih gibalnih jezikov in novih estetskih pristopov. Prav v tem prepletanju visoke tehnične preciznosti in sodobne plesne izraznosti se skriva ena ključnih značilnosti ansambla.

Static Shot

Ansambel je skozi desetletja zaznamovalo sodelovanje z vidnimi evropskimi ustvarjalci ter njihovo odprtostjo do eksperimentalnih form, ki pogosto presegajo meje klasične plesne predstave in vstopajo v dialog z vizualno umetnostjo, performansom, glasbo in instalacijo. Na estetski razvoj skupine je med drugimi pomembno vplival tudi ameriški koreografski pionir Merce Cunningham, katerega razumevanje prostora, ritma in abstraktnega gibanja ostaja prepoznavno tudi v sodobni usmeritvi ansambla. Med pomembnejšimi umetniškimi vodji in sodelavci skupine velja omeniti Didier Deschamps, Mathias Auclair, predvsem pa tandem Petter Jacobsson in Thomas Caley, ki sta ansambel vodila med letoma 2011 in 2024 ter mu dala izrazito mednarodno prepoznavnost. Pod njunim vodstvom je CCN Ballet de Lorraine postal sinonim za sodobni repertoarni model, rekonstrukcije zgodovinskih avantgard in sodelovanje z aktualnimi evropskimi koreografi, ki pomembno oblikujejo podobo današnjega sodobnega plesa.

Prvi del večera predstavlja predstava Static Shot koreografinje Maud Le Pladec, ki je bila premierno uprizorjena decembra 2020 v Opéra national de Lorraine v Nancyju. Maud Le Pladec danes sodi med najvidnejša imena francoskega sodobnega plesa in trenutno predstavlja eno osrednjih osebnosti tamkajšnje kulturne scene. Po izobraževanju na Nacionalnem koreografskem centru v Montpellierju je kot plesalka sodelovala s številnimi pomembnimi ustvarjalci sodobnega plesa, kar je pomembno zaznamovalo njen avtorski razvoj.
Že njeni zgodnji projekti so razkrili izrazito zanimanje za povezovanje plesa in glasbe. Pozornost strokovne javnosti je pritegnila leta 2010 s predstavo Professor, za katero je prejela nagrado za koreografsko razkritje francoskega kritiškega sindikata, nato pa ustvarila še več del, ki raziskujejo odnos med telesom, ritmom in zvočno strukturo. V njenem delu se pogosto pojavljajo vplivi post minimalistične glasbe, elektronskih ritmov in repetitivnih kompozicijskih principov, zaradi česar njene predstave pogosto učinkujejo skoraj koncertno ali performativno – instalacijsko. Pomemben del njenega ustvarjalnega opusa predstavlja tudi raziskovanje ženskega glasu in položaja žensk v umetnosti. Leta 2017 je prevzela vodenje Centre chorégraphique national d’Orléans, januarja 2025 pa postala direktorica CCN – Ballet de Lorraine. Prav sodelovanje s tem ansamblom je zaznamovalo več pomembnih projektov v njenem opusu.
Njena umetniška prepoznavnost pa danes presega zgolj plesni prostor. Leta 2024 je bila na povabilo režiserja Thomasa Jollya vključena v ustvarjalno ekipo otvoritvene ceremonije olimpijskih in paraolimpijskih iger v Parizu, kjer je sodelovala kot direktorica plesa in koreografska sodelavka. Sodelovanje pri enem največjih kulturnih dogodkov v sodobni Franciji je njeno ime dokončno utrdilo tudi v širšem institucionalnem in nacionalnem kulturnem prostoru. Za svoje delo je prejela več pomembnih priznanj, med drugim leta 2024 tudi posebno nagrado SACD za prispevek k promociji francoske kulture ob olimpijskih igrah v Parizu.

Njeno delo Static Shot je zasnovano kot neprekinjen tok gibanja, brez jasne pripovedne strukture ali tradicionalne dramaturške gradnje, pri čemer koreografinja raziskuje predvsem odnos med ritmom, telesom, kolektivno energijo in fizično vzdržljivostjo plesalcev. Naslov Static Shot se navezuje na filmski izraz za statični kader, vendar predstava prav skozi navidezni paradoks statičnosti in neprekinjenega gibanja ustvarja občutek stalne napetosti ter hipnotične kinetične energije.
V predstavi sodeluje triindvajset plesalcev, članov gostujoče skupine, ki s svojim gibanjem dokazujejo odlično plesno usposobljenost, zasnovano na klasični baletni tehniki. Njihovo gibanje neprestano poganja pulzirajoč ritem elektronske glasbe, ki kot močan srčni utrip prehaja skozi celoten odrski organizem ter povezuje plesalce v enotno kolektivno telo. Plesalci se po prostoru gibljejo z izrazito ritmično natančnostjo in skoraj neverjetno usklajenostjo, ki razkriva tako tehnično dovršenost posameznikov kot visoko profesionalno vodenje ansambla. Po odru rišejo kompleksne geometrijske vzorce in neprestano spreminjajoče se formacije, ki se med seboj prepletajo s preciznostjo skoraj matematične konstrukcije. Kolektiv deluje kot popolnoma usklajen organizem, podrejen neizprosnemu pulzu glasbe in ritma. V ponavljajočih se plesnih sekvencah plesalci mestoma učinkujejo skoraj nečloveško, kot produkt umetne inteligence, ki ne dopušča napak in fascinira s svojo popolno usklajenostjo. Delujejo, kot da bi bili ujeti v nekakšen trans, ki ga vodi nevidna sila in jih neprestano napaja z energijo, potrebno za vzdrževanje intenzivnega gibanja, ki od samega začetka predstave ne popušča, temveč se postopoma stopnjuje in nadgrajuje v vse bolj fizično in ritmično zahtevno celoto.
Koreografinja v predstavo subtilno vpleta tudi elemente klasičnega baletnega besednjaka, ki jih preoblikuje v sodobni ritmični kontekst. Med njimi je mogoče prepoznati hitre elemente, ki spominjajo na emboîté devant iz Plesa malih labodov v drugem dejanju Labodjega jezera, pa tudi grand battements, izvedene skoraj v duhu francoskega can cana. Ti plesni motivi se pojavljajo v daljših ponavljajočih se sekvencah, pri katerih plesalci ves čas ohranjajo izjemno sinhronost tako v precizni izvedbi nog kot tudi v natančno usklajenih épaulements zgornjega dela telesa. Prav ta spoj klasične baletne discipline in sodobnega plesnega izraza predstavlja enega najzanimivejših in estetsko najbolj dovršenih elementov predstave.
V zaključnem delu predstave se začnejo znotraj strogega kolektivnega mehanizma pojavljati drobni znaki individualne človeškosti — plesalci si umaknejo pramen las z obraza, očistijo nohte ali kako drugače za trenutek prekinejo popolno odrsko iluzijo, vendar še vedno ostajajo ujeti v skupni ritmični vzorec gibanja. Postopoma trans popušča, v telo se vrača občutek individualnosti in človeškosti, intenzivnost kolektivnega pulza bledi. Postopoma kolektiv posameznike izloča iz skupine; eden za drugim izginjajo za kulise, dokler na odru ne ostane praznina, ki jo zapolni močna svetloba reflektorjev, usmerjenih naravnost v občinstvo. Zaključek tako odpira zanimivo vprašanje odnosa med posameznikom, kolektivom in sodobno družbo avtomatizacije, kot bi predstava gledalca vabila v svet popolnoma programiranega in nadzorovanega gibanja. Static Shot gledalca prevzame s svojo hipnotično ritmičnostjo in fizično intenzivnostjo, ki ustvarja občutek neprekinjene napetosti. Kljub stalnemu pulzu in ponavljajočim se gibalnim strukturam predstava ves čas ohranja močan dramaturški lok, ki ne popusti vse do zadnjega trenutka.
Glasbo sta ustvarila Pete Harden in Chloé Thévenin, francoska DJ-ka, producentka in ena vidnejših predstavnic evropske elektronske glasbene scene, znana predvsem pod umetniškim imenom Chloé. Njeno ustvarjanje pogosto prepleta elektronsko glasbo, sodobni performans in klubsko kulturo, kar pomembno zaznamuje tudi zvočno atmosfero predstave. Glasbena podoba predstavlja ključni del predstave, enakovreden plesu, ki temelji na vztrajnem elektronskem pulzu in ritmih klubske oziroma rave kulture, kar predstavi daje skoraj koncertno atmosfero ter ustvarja občutek kolektivnega transa in telesne ekstaze. Prav povezovanje sodobnega plesa z elektronsko glasbo predstavlja eno izmed osrednjih značilnosti avtorskega jezika Maud Le Pladec, ki v svojih delih pogosto raziskuje odnos med telesom, zvokom in fizično intenzivnostjo ritma.
Vizualna podoba predstave je tesno povezana z modnim svetom. Kostume je oblikovala francoska modna oblikovalka Christelle Kocher oziroma njena znamka KOCHÉ, znana po povezovanju visoke mode, ulične estetike in sodobne urbane kulture. Kostumi so raznoliki, barviti in izrazito individualizirani, pri čemer domiselno združujejo elemente urbane ulične mode z elegantnimi oprijetimi dresi ter polprosojnimi materiali, posutimi z bleščicami. Zasnovani so večplastno, tako da plesalci med intenzivnim ritmičnim tokom postopoma odmetavajo posamezne dele kostuma, kot bi se želeli osvoboditi vsega odvečnega in zadušljivega. S tem vedno bolj prihajajo v ospredje njihova izklesana, plesno disciplinirana telesa, ki postajajo osrednji nosilec fizične energije in kolektivnega transa predstave. Pri izdelavi kostumov je sodelovala tudi Šola za umetnost vezenja Paul Lapie iz Lunévillea, kar predstavi dodaja še plast ročne izdelave in tradicionalne obrtniške preciznosti.
Oblikovanje svetlobe za Static Shot podpisuje Eric Soyer, eden vidnejših francoskih oblikovalcev svetlobe, dolgoletni sodelavec številnih pomembnih francoskih gledaliških in plesnih ustvarjalcev od katerih izstopa sodelovanje z režiserjem in vizualnim umetnikom Joël Pommerat. Njegove svetlobne zasnove pogosto presegajo zgolj tehnično funkcijo osvetlitve ter delujejo kot pomemben dramaturški in prostorski element predstave. Soyer je znan po izrazito arhitekturnem oblikovanju prostora s pomočjo svetlobe. V predstavah sodobnega plesa njegova svetlobna zasnova pogosto ne deluje zgolj kot tehnična podpora, temveč kot samostojen dramaturški element, ki aktivno soustvarja ritem in percepcijo gibanja.
Vse to nakazuje, da Static Shot ni zasnovan kot pripovedna plesna predstava v klasičnem smislu, temveč predvsem kot intenzivna fizična in senzorična izkušnja, v kateri se brišejo meje med plesom, koncertom, modnim dogodkom in sodobno performativno instalacijo.

Folia

Drugi del večera, Folia, podpisuje Marco da Silva Ferreira, eden vidnejših in najzanimivejših predstavnikov mlajše generacije portugalskih sodobnih koreografov, predvsem zaradi izrazito hibridnega avtorskega jezika, v katerem združuje urbane plesne prakse, sodobni ples, folklorne vplive in skoraj ritualno kolektivno energijo. Njegove predstave pogosto delujejo kot fizično intenzivne skupinske izkušnje, v katerih se prepletajo ritem, trans, identiteta in družbena dinamika.
Zanimivo je, da njegova umetniška pot ni izšla iz tradicionalnega plesnega izobraževanja. Ferreira je sprva treniral tekmovalno plavanje, nato pa diplomiral iz fizioterapije, kar še danes pomembno zaznamuje njegov odnos do telesa, gibanja in fizične intenzivnosti plesalcev. S plesom se je začel ukvarjati razmeroma pozno in se razvijal predvsem skozi urbane plesne stile, povezane s hip hopom, housom in klubskim okoljem, zato njegov koreografski jezik temelji na zelo organskem prepletanju različnih tehnik in telesnih praks. Ferreira sam pogosto poudarja, da ga zanimajo trenja med različnimi plesnimi jeziki, kulturami in identitetami, zato njegove predstave pogosto nastajajo na meji med sodobnim plesom, ulično kulturo, folkloro in performativnim ritualom.
Mednarodno prepoznavnost mu je prinesla predstava HU(R)MANO (2013), ki je bila izbrana v mrežo Aerowaves Priority Companies in predstavljena na številnih evropskih festivalih. Kasnejša dela, kot so Brother, Bisonte, C A R C A Ç A in Fantasie Minor, so še dodatno razvijala njegova osrednja vprašanja o kolektivni identiteti, pripadnosti skupnosti, telesni svobodi ter odnosu med posameznikom in skupino. Posebej značilno za njegova dela je, da kolektiv nikoli ne deluje kot popolnoma homogena masa, temveč kot prostor različnih identitet, energij in konfliktov. Ferreiro pogosto zanima tudi politična dimenzija plesa, predvsem vprašanje kolektivne identitete in skupnosti.

Predstavo Folia zaznamujejo izrazita fizičnost, ritmična intenzivnost ter preplet urbanih plesnih praks s sodobnim plesom in ritualnimi elementi skupinskega gibanja. Ferreira raziskuje telesno mehaniko, težo, impulz in fizično vzdržljivost plesalcev, pri čemer telo razume kot prostor kolektivne energije, identitete in družbenega izraza. V ospredje postavlja predvsem dinamiko skupine, skozi katero raziskuje vprašanja pripadnosti, kolektivne identitete ter vloge plesa kot družbenega in kulturnega rituala.
Predstava idejno izhaja iz zgodovinskega pojma ‘folia’, renesančne glasbeno-plesne forme portugalskega izvora, povezane z ljudskimi praznovanji, rituali plodnosti, transom, maskiranjem in kaotičnim skupinskim rajanjem. Zgodovinski zapisi omenjajo atmosfero ekstatičnega praznovanja, v kateri so se začasno razkrajale družbene norme, povezane s spolom, razredom in družbenim položajem. Ferreiro zanima ideja kolektivne osvoboditve, skozi katero zgodovinsko folio prevaja v sodobni kontekst klubske in rave kulture. Predstava tako folklore ne uporablja kot muzejski ali nostalgični element, temveč jo transformira v sodobno urbano izkušnjo skupinske ekstaze in fizičnega transa.
Začetek predstave deluje izrazito ne plesno — plesalci se postopoma zbirajo na odru, se zadržujejo po prostoru, oblikujejo manjše skupine in delujejo, kot da čakajo prihod vseh povabljenih, preden se lahko obred zares začne. Uvod tako učinkuje skoraj bolj kot dramski dogodek ali umetniški performans in manj kot klasična plesna predstava. Ko glasba iz začetne tišine postopoma pridobiva ritem in intenzivnost, se razvija tudi gibanje plesalcev. To postaja vse izrazitejše in plesno kompleksnejše, vendar koreograf ves čas ohranja poudarek na individualnosti posameznikov ter ne ustvarja enotnega kolektivnega organizma, kakršnega smo spremljali v prvem delu večera. Iz skupine se nenehno oddvojijo posamezniki, dvojice ali manjše skupine, ki obkrožene z ostalimi izvajajo svojevrstne obredne plese, kot bi vsak zase pripovedovali del skupnega rituala.
Poseben preobrat nastopi v trenutku, ko plesalci izginejo v meglo, iz nje pa se izlušči elegantna plesalka v črnem oprijetem kostumu. Deluje kot zlovešča ptica ali prikazen; z razprtimi rokami, podobnimi krilom, skoraj baletno stopa po konicah svojih plesnih športnih copat in ustvarja močno nadrealistično podobo. Plesalka učinkuje kot duh ali mistično bitje, ki so ga plesalci priklicali skozi svoj kolektivni ritual. Je zgolj privid, simbolična podoba ali nekakšno božanstvo, ki skupnosti prinaša sporočilo o njeni prihodnosti? Po njenem izginotju se plesalci vrnejo v upočasnjenem, skoraj meditativnem gibanju. Glasba postopoma izzveni, gibanje pa se nadaljuje v tišini, kjer v ospredje stopijo dih, telesni napor in občutek očiščevanja. Ritual se zaključi z divjim, energičnim plesnim finalom, ki učinkuje kot eksplozija življenjske energije, skupinske povezanosti in prvinske radosti do gibanja ter obstoja samega.
Močan pečat v predstavi predstavlja glasba, ki jo podpisuje Luis Pestana, ki v svojih delih pogosto raziskuje preplet akustične in elektronske zvočne podobe. V tej predstavi izhaja iz znamenite baročne skladbe La Folia skladatelja Arcangelo Corelli ter jo prevaja v sodobno ritmično in skoraj koncertno zvočno izkušnjo. Prav preplet zgodovinske glasbene tradicije z elektronskimi in sodobnimi zvočnimi vplivi predstavlja eno ključnih značilnosti predstave ter ustvarja zanimiv dialog med preteklostjo in sodobno klubsko estetiko. V tem smislu Folia odpira tudi širša vprašanja o skupnosti, telesni svobodi in prostoru kolektivnega upora, saj Ferreira klubsko in rave kulturo razume kot prostor demokratičnega izraza, v katerem se brišejo ustaljene družbene hierarhije in identitete.
Subtilno oblikovanje svetlobe za Folio podpisuje Teresa Antunes, portugalska oblikovalka svetlobe, ki sodeluje s številnimi sodobnimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci ter v svojem delu pogosto raziskuje odnos med telesom, ritmom in atmosfero prostora. Njen izrazit estetski čut pomembno zaznamuje celotno predstavo, saj ves čas vzdržuje intimno, skoraj ritualno atmosfero, prežeto s skrivnostnostjo, občutkom prvinskosti in slutnjo nečesa nadnaravnega.
Aleksandar Protić, srbski modni oblikovalec, podpisuje kostumografijo za Folio. Protić je znan po sodobnem in pogosto nekonvencionalnem pristopu k modi, v katerem prepleta tradicionalne vplive, urbano estetiko in elemente sodobne umetnosti. Njegove kostumografske rešitve pogosto poudarjajo individ