
Človek rad potuje v zgodovino, ne zato, da bi pobegnil sedanjosti, ampak da bi jo razumel. Morda pa hrepenimo po preteklosti zato, ker v njej iščemo trenutke, ko je bilo vse bolj preprosto – ali vsaj mislimo, da je bilo. Tokrat sem se v rubriki Na bolje podala na prav posebno potovanje: s časovnim strojem, in postala ne le obiskovalka, ampak popotnica v času, ko so na tem griču nad Emono še stražili rimski vojaki in kadilo prižigale svečenice, se po grajskem dvorišču sprehajali Habsburžani, svoje rane zdravili Napoleonovi vojaki ... Ugotovila sem, da preteklost sploh ni tako daleč, kot se zdi, le pogumno moraš stopiti skozi grajska vrata.