Čas, ko je za integracijo najboljši pasji priročnik za dresuro

Francosko sodišče za azil (CNDA) je julija razsodilo, da so Palestinci, ki so vstopili za tla galskega petelina, »zaradi upravičenega strahu pred preganjanjem« upravičeni do azila. Čez noč je tako več sto tisoč ljudi, ki v Gazi odkrito simpatizirajo s teroristično organizacijo Hamas, dobilo možnost, da nekaznovano nezakonito prestopijo mejo in začno uživati enake pravice kot državljani največje države EU. Seveda je šla desnica na okope, ker ve, da bodo ljudje, katerih življenjski slog je nasilje, svojo kulturo in navade prenesli na staro celino in Francija se bo še bolj utapljala v migrantskem kriminalu, kot se že.

Gre za nevaren precedens, ki je nastal zaradi ideološkega pritiska nevladnih organizacij, financiranih s pomočjo Bruslja. Ne pomeni samo, da bodo Palestinci prek Francije preplavili Evropo, pomeni tudi, da so aktivistični sodniki z razsodbo v pravni okvir dali laž o izraelskem genocidu. Njihova odločitev daje vtis, da je vsak Palestinec s smrtni nevarnosti samo zato, ker je Palestinec. To je spodbudilo nevladnike iz organizacije Freedom Flotilla Coalition (FFC), da znova skušajo pripluti v Palestino, in Francesco Albanese, posebno poročevalko Združenih narodov (ZN), da je med aktivističnim obiskom Slovenije predlagala, naj bo Slovenija za vzor in z vojaško ladjo Triglav »prebije blokado Gaze, zaščiti begunce in prekine vezi z Izraelom«. Celotna vladajoča politika je bila ob tako lunatični ideji tiho, mogoče so ji celo pritrjevali, saj je premier Robert Golob izjavil, če proti Izraelu ne bo ukrepala EU, bo to Slovenija naredila sama.

Pravzaprav je neverjetno, kako malo časa je vladajoča levičarska elita potrebovala, da je podnebni, LGBT in promigrantski kult, v katerega sicer še vedno verjame in se ga oklepa, zamenjala za novega – ubogi Palestinci in ubogi Hamas. Slovenija je poklicana, da se postavi na pravo stran zgodovine, pravijo nevrotični samopromotorji. Čeprav je res, da na Bližnjem vzhodu ni nikogar povsem čistih rok, pripisovanje vse krivde Izraelu, kar počno slovenska vlada, nevladniki in karierni sledilci Hamasove propagande na RTV Slovenija, ni samo posledica neznanja ali nepoznavanja, ampak načrtna retorika, ki bo slovensko državo drago stala, ko se bodo zadeve prej ali slej umirile.

Če sem iskren, mi je resnično malo mar, kaj se dogaja tam doli. Menim sicer, da ima Izrael pravico do samoobrambe (judovsko državo napadajo že od njene ustanovitve), ampak da bi zdaj ves čas in energijo posvetili temu, kdo je koga in koga še bo, se mi zdi povsem zgrešeno, ker je doma preveč težav: novi davki in višanje starih, naganjanje uspešnih podjetnikov v tujino, nepregledne čakalne vrste v zdravstvu, vse bolj prebujeno pravosodje, krčenje svobode ljudi in še bi lahko našteval. Opozicija je zaradi udobne parlamentarne večine koalicije, ki sprejme vse, kar si izmisli še tako bolan um iz njihovih vrst, onemogočena. Celo javnost, ki jo resda s filtriranimi poročili napaja levici naklonjen medijski mainstream, vse mirno požre, češ da bi lahko bilo še slabše, zato je bolje, da smo tiho. Sem in tja kak protest kot tisti, ko so prebivalci Šentjerneja dvignili glas zaradi ciganskega nasilja, kar dokazuje, da vlada ne zna narediti reda doma in zagotoviti varnosti za njene prebivalce, bi pa delala red na tisoče kilometrov stran.

No, doma bi delala red s še več programi z zajetnimi proračuni za hitrejšo in učinkovitejšo integracijo »ranljivih etničnih skupin«. Tako zmotno razmišljanje je nekatere evropske države (Francija, Švedska, Nemčija) drago stalo. Tovrstni nameni vključevanja in neskončnega razumevanja so neučinkoviti, so čista ideologija, delujejo samo v teoriji, praksa in realnost kažeta, da je boljši vsak pasji priročnik za dresuro. Teren namreč pripoveduje povsem drugo zgodbo: preživelih konceptov ne smemo ohraniti in z njimi zagotavljati jutrišnjo varnost, ker je to avtocesta v katastrofo.

Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj TV-oddaje Kavarna Hayek