CARPACCIO: Lažni branitelji italijanske kulture

Ko je eksodus po vojni skoraj izpraznil Istro italijanske prisotnosti, je desnica pri nas in v Rimu zaničevalno nazivala Italijane, ki so ostali doma, za komuniste in za Titove privržence. V bistvu za izdajalce domovine. To ni bilo samo stališče ezulskih združenj in neofašistične MSI, temveč tudi Krščanske demokracije, ki je, posebno v Trstu, volilno prevladovala po zaslugi ezulov. Z leti so se stvari spremenile, predsodki do Italijanov v Istri in na Reki pa so v desnem okolju ostali, čeprav podzavestno in v drugačni obliki.

Sad teh predsodkov, ki se prepletajo s protislovensko ihto in ideološkimi usedlinami, je nasprotovanje dela desnice vrnitvi oltarne slike Vittoreja Carpaccia na izvorno mesto v Piran. Vik in krik sta, ob podpori enega od ezulskih združenj, dvignila predvsem senator Bratov Italije Roberto Menia in evropska poslanka Lige Anna Maria Cisint.

Njune proteste in pritožbe so takoj povzeli desno usmerjeni časopisi, ki pišejo o zaroti Kvirinala, Slovenije in Vatikana na škodo Italije.

Brali smo tudi poziv predsedniku Sergiu Mattarelli, naj prepreči »nesprejemljivo in neokusno kupčijo« in celo, da je dogodek povezan z bližnjo 50. obletnico podpisa Osimskega sporazuma. Da ne govorimo o nesmiselnih primerjavah z Leonardovo Mono Lizo, ki je v pariškem Louvru, a je po oceni nekaterih njeno mesto v Italiji.

Mnogi od tistih, ki nasprotujejo vrnitvi dragocene umetnine v Piran, se niso nikoli sprijaznili, da Istra ni več v Italiji. Namesto, da bi vrnitev Carpaccievega dela tolmačili kot okrepitev italijanske umetnosti in prisotnosti v Istri, kar dejansko je, netijo nepotrebne polemike nekaj dni pred obiskom Mattarelle v Ljubljani in v Kopru.

Prav je naredil predsednik Italijanske unije Maurizio Tremul, ko je v našem dnevniku pozdravil vrnitev oltarne podobe v piransko cerkev sv. Frančiška. In prav je naredil Renzo Codarin, predsednik krovne zveze istrskih, reških in dalmatinskih beguncev (Federesuli), ko je dejal, da bodo tudi ezuli od te geste imeli koristi in da ne bodo z njo ničesar izgubili. Kot ne bodo Slovenci in Hrvati ničesar izgubili z načrtovanim muzejem o eksodusu Italijanov iz Istre, ki naj bi domoval v enem od obalnih mest.

Dobrososedskih odnosov med državama in normalnega vzdušja v obmejnem okolju ne bodo skalila stališča tistih - vse bolj osamljenih -, ki še igrajo na strune nacionalizma. To jim morda še prinaša nekaj glasov in hkrati medijsko pozornost, a nič več kot to.