Brigita Bukovec: Od olimpijskega srebra v Atlanti do strogega švicarskega vsakdana

Življenje nekdanje vrhunske atletinje Brigite Bukovec se danes ne odvija več na atletskih stadionih, temveč v okolici Ženevskega jezera v Švici. Osem let po selitvi je njen vsakdan posvečen družini, odraščanju dveh sinov in prilagajanju na švicarski sistem, ki poleg urejenosti prinaša tudi neizprosen družbeni red in stroga pravila. Medtem ko letos mineva natanko 30 let od njenega zgodovinskega srebrnega teka na 100 metrov z ovirami na olimpijskih igrah v Atlanti, ena najprepoznavnejših slovenskih športnic živi umirjeno, a hkrati kritično opazuje spremembe v svetovnem športu in mačehovski odnos domovine do upokojenih vrhunskih športnikov.

Brigita Bukovec

Tri desetletja od uspeha, ki je ustavil Slovenijo

Spomini na leto 1996 so za Brigito še vedno presenetljivo jasni. Trideset let je dolga doba, a občutki ob osvojitvi olimpijske medalje ostanejo vtisnjeni v spomin za celo življenje. Atlanta je bila vrhunec njene kariere, trenutek, ko se je ves trud iz neštetih treningov in odrekanj pretopil v srebro. “Noro je, kako čas hitro teče,” pravi Brigita. “Še vedno čutim tisti ponos, saj so olimpijske igre vrhunec za vsakega športnika. To so sanje, ki se uresničijo le redkim.”

Vir: YouTube – Brigita Bukovec (Olimpija) 60 m ovire Srebrna medalja Evropsko prvenstvo v atletiki Stockholm 1996

Kljub osebni navezanosti na preteklost pa danes na atletiko gleda z razdalje. Še vedno spremlja velika tekmovanja, vendar v njih ne vidi več tistega žara, ki je vladal v devetdesetih letih. Po njenem mnenju se je šport preveč spremenil. Danes so v ospredju tehnološke izboljšave – od naprednih materialov za sprinterice do vrhunsko pripravljenih podlag na stezah, ki športnikom omogočajo doseganje rekordov. A ob vsem tem napredku Brigita opaža pomanjkanje karizmatičnih osebnosti. “Zdi se mi, da takih zvezd, kot so bile v mojih časih, danes ni več. Rekordi sicer padajo, a atleti kot osebnosti ne izstopajo več tako močno. Takrat so bili športniki resnične svetovne ikone.”

Vir: Zajem posnetka YouTube – Brigita Bukovec, kraljica sprinta na visokih ovirah v devetdesetih letih, o vzporednicah med tekom in plesom, o finalu olimpijskih iger v Atlanti 1996 in tisočinki sekunde, ki jo je ločila do olimpijskega zlata, ter o športu v digitalni dobi.

Selitev v Švico

Selitev zaradi družine in konec ljubljanske zgodbe

Brigita je svojo tekmovalno pot končala leta 2000, le leto pred rojstvom prvega sina. Po karieri je svojo ljubezen do atletike prelila v Atletsko šolo Brigite Bukovec v Ljubljani, ki je pod njenim vodstvom postala ena najuspešnejših pri nas. Iz nje so izšla številna imena, ki danes krojijo vrh slovenske atletike, in Brigita se njihovih uspehov vedno znova iskreno razveseli.

Vir: Facebook – Atletska šola Brigite Bukovec

Vendar pa je življenje prineslo novo prelomnico.

Njen partner Željko Pavlica, ki je prej skrbel za varnost visokih politikov in nogometne zveze, je sprejel izziv v Švici, ko je Aleksander Čeferin postal predsednik UEFE. Sprva je bila družina razpeta med dvema državama, Željko pa je vsak konec tedna premagoval 900-kilometrsko razdaljo do doma. “Za selitev smo se odločili, ker smo želeli, da je družina skupaj. In menim, da je bila odločitev prava,” pojasnjuje Brigita.

Ta odločitev je pomenila tudi konec njene atletske šole v Ljubljani. Pred tremi leti je morala dokončno zapreti njena vrata, saj je bilo nemogoče voditi podjetje v Sloveniji iz 900 kilometrov oddaljene Švice. To je bila težka, a nujna poteza, da bi se lahko popolnoma posvetila novemu poglavju.

Sinova: Vsak na svoji poti

Njena sinova, Aljaž in Aleksander, sta selitev v najstniških letih dobro prestala. V okolju, kjer živijo, je mednarodna skupnost močna, saj tujci predstavljajo kar 60 odstotkov prebivalstva. Danes sta oba že odrasla in si utirata lastno pot.

• Aljaž, ki ima 25 let, je študij zaključil v Švici in se podal v poslovne vode. Čeprav je bil talentiran nogometaš, so mu poškodbe preprečile pot v profesionalni šport.
• Tri leta mlajši Aleksander pa trenutno živi v Zagrebu, kjer študira ekonomijo in hkrati še vedno aktivno igra nogomet. Brigita je ponosna mama, ki je fanta naučila discipline in vztrajnosti, hkrati pa jima je pustila dovolj svobode, da si sama izbereta svojo prihodnost.

Vir: Instagram – Željko Pavlica, ki zadnja leta živi v Švici in dela za krovno nogometno organizacijo UEFA.

Švicarski red

Ko pravila niso le priporočila

Življenje v Švici pa prinaša tudi soočanje z mentaliteto, ki je precej drugačna od slovenske. Švicarji so delovni, zadržani in izjemno disciplinirani. “Pri njih se vse vrti okoli dela. Vse dneve so v službi, potem pa se zadržujejo doma. Ne hodijo na kave s prijatelji, ne posedajo po lokalih in le redko se družijo zunaj svojega kroga,” opisuje Brigita.

Najbolj nazoren primer švicarske nepopustljivosti je bila izkušnja z mobilnim telefonom v šoli. Ko so njenega sina zasačili s telefonom, so mu ga v skladu s pravili odvzeli za 14 dni. Ker so se ravno takrat začenjale počitnice, je Brigita poskušala doseči dogovor z učiteljico, a je naletela na gluha ušesa. Še več, ker je poskušala ugovarjati, so kazen podaljšali, tako da je bil sin brez telefona cel mesec. “V Švici nikomur ne pride na misel, da bi kršil pravila. Tudi prometnih prekrškov skorajda ni. Kazni so izjemno visoke in ljudje se tega zavedajo,” pravi.

Kljub strogi naravi države pa Brigita uživa v njeni urejenosti in naravnih lepotah. Ženevsko jezero poleti ponuja vzdušje, ki spominja na morje, z marinami, jadrnicami in čisto naravo. Vendar pa ima ta kakovost bivanja svojo ceno – hrana v restavracijah in trgovinah je bistveno dražja kot v Sloveniji, kar vpliva na navade ljudi, ki precej manj pogosto jedo zunaj.

Kritika do odnosa države do športnikov

Čeprav Brigita danes ni zaposlena in čas posveča gospodinjstvu ter družini, ostaja pozorna na položaj športnikov v Sloveniji. Do slovenske države je precej kritična. Meni, da je odnos do tistih, ki so Slovenijo leta zastopali na svetovnih prizoriščih, mačehovski. “Slovenska država je do športnikov neprijazna. Le redkim uspe ohraniti službo po karieri, večina pa ne zasluži toliko, da bi lahko mirno živela do konca življenja.”

Brigita opozarja, da športniki kljub specifičnim obremenitvam in naporom nimajo nobenih ugodnosti pri upokojitvi. “Imamo enake pogoje za upokojitev kot vsi drugi, čeprav živimo v zelo specifičnih razmerah, prepletenih z ekstremnimi napori, ki pustijo zdravstvene posledice. Veliko športnikov težko dočaka standardno upokojitev brez večjih težav z zdravjem.” Prepričana je, da bi morala država bolje poskrbeti za svoje ambasadorje, saj so športniki tisti, ki najglasneje promovirajo ime Slovenije v svetu.

@swiss_beautiful

Switzerland in 2 months ☀️