BRIDGE & ROLL: Umetno obujanje rimske košarke

Najprej hvala vsem, ki ste mi omogočili, da tudi letos lahko podajam svoje misli o športu v tej prilogi. Poleti se je zgodilo nekaj zelo pomembnega v mojem športu, ki je, kot veste, košarka. V prvi italijanski ligi je mesto kluba Vanoli iz Cremone prevzela umetno ustvarjena ekipa s sedežem v Rimu, ki v zadnjih letih ni imel moštva v tem prvenstvu. Novi klub, BC Roma, finančno podpira ameriški kapital, pri katerem sodeluje tudi nihče drug kot Luka Dončić. Slovenec, ki poveljuje v Rimu! Ali ni to sladko ironično? Ne samo, tudi ekipa iz Brescie, ki je bila vse prej kot slaba, se je iz finančnih razlogov preselila v Rim, ki ima tako nenadoma kar dve ekipi v prvi ligi. Uradne italijanske košarkarske strukture so navdušeno pozdravile ta dogodek, češ da bo dal nov zagon košarkarskemu gibanju, ki je sedaj masovno prisoten tudi v glavnem mestu. Po mojem mnenju pa je bila ta poteza napaka, strel v lastno koleno. Bomo videli, če imam prav.

Da pojasnim, zakaj tako mislim. Pred nekaj leti je skupina nogometnih mogotcev prišla do zamisli, da ustvari umetno superligo, v kateri bi nastopali najboljši evropski klubi iz najbolj nogometnih mest. Liga naj bi delovala po zgledu ameriških profesionalnih lig, kjer je število klubov, in predvsem njihova lokacija, odvisno od velikosti mesta samega, ki naj tako zagotovi prave finančne in medijske pogoje, da lahko uspe. Tak sistem imenujejo onkraj luže »sistem franšiz« (franchise). Sistem, ki nima prav nobene zveze z realno močjo samih ekip, saj je zaprt, brez napredovanj in nazadovanj. Ideja je propadla v nekaj manj kot 48 urah predvsem po zaslugi angleških navijačev in podpornikov klubov, ki so privolili v vstop v to ligo. Takoj po objavi projekta je Chelsea igral doma ligaško tekmo. Razjarjeni navijači so množično obkolili avtobus ekipe ob prihodu na stadion in s transparenti ter glasnim skandiranjem dali vsem razumeti, da bodo dosledno bojkotirali klub, če si bo upal pristopiti v novo ligo. Liverpool je igral v Leedsu. Ko je ekipa ob bučnem žvižganju domačih navijačev stopila na igrišče, so jo igralci Leedsa sprejeli v belih majicah z napisom: Earn it! (Zaslužite si jo!).

In prav v tem grmu tiči zajec. Evropska športna kultura je povsem nasprotna ameriški, kjer je poklicni šport v glavnem dojet kot ponudnik spektakla in zabave za gledalce. Za nas je povsem drugače. Za nas so klubi izraz prostovoljnega zbiranja ljudi, ki se hočejo posvetiti svojemu najljubšemu športu, in po možnosti premagati ekipo sosednje vasi, tako da lahko pozneje zasmehujejo sosede po barih in gostilnah. S časom se najbolje organizirani klubi začenjajo spopadati med sabo, dokler ne začnejo izstopati najprej na deželni, na koncu pa tudi na državni ravni. Šport je torej dojet kot piramida, na katero se povzpnejo najboljši, tisti, ki so uspeli premagovati vse nasprotnike v nižjih ligah. Najvažnejše pa je, da tudi najmogočnejši klub ostaja dedič prvotnega sestanka davnih ustanoviteljev in ima torej svojo zgodovino, ki je skozi generacije ustvarila bazo podpornikov in navijačev, ki si podajajo tradicijo zvestobe klubu iz roda v rod. Prav zaradi tega so nam Evropejcem najbolj pri srcu lepe zgodbe o klubih iz malih sredin, ki jim uspe najti mesto pod soncem s svojo marljivostjo in iznajdljivostjo in tako lahko tudi mešajo štrene najbogatejšim klubom iz velemest. V Italiji je zgodba zadnjih letih Como, ki razsaja po Evropi in deli lekcije mogočnemu Manchester Unitedu in sredi Francije nasuje devet golov ekipi, ki je bila lani med najboljšimi v državi ene najboljših svetovnih reprezentanc. V Nemčiji več ali manj vsi navijajo za novega člana Bundeslige iz Elversberga, zakotne vasice v zvezni deželi Posarje, ki se kar dobro kosa z Bayernom in raznimi Borussiami ter Eintrachti.

Ta odnos do športa, ki ga imamo Evropejci, je torej podlaga za katerokoli nadaljnje razmišljanje o usodi novih rimskih košarkarskih ekip. Hočem res videti, kaj se bo zgodilo, ko se bo prvotno navdušenje poleglo in kako se bosta obnesli ekipi, ki za sabo nimata točno nikogar, ki bi od malih nog navijal zanju. In to še ni vse. Košarka, tako kot vsi ostali ekipni športi, je v Italiji v globoki senci vsemogočnega nogometa in je torej drugorazreden šport z izjemo nekaterih regij, ali celo posameznih mest, kjer ima veliko zgodovinsko tradicijo. Rim je nima več že dolgo časa. Ko sem po televiziji videl tekmo ene od rimskih ekip, popoldne v mali napol prazni dvorani, in to zato, ker je zvečer igrala (nogometna) Roma proti Genoi, se mi je končno posvetilo. Amen.