BRIDGE & ROLL: Povsem razumem Dimarcovo veselje

Prejšnji konec tedna je bil kar natrpan s športnimi dogodki in veliko bi se dalo o njih komentirati. Začelo se je s koncem sezone v smučarskih skokih v hramu tega športa, naši Planici, Snega Kraljici, z neskončnim stopanjem na odru za zmagovalce družine Prevc, ki je dobila v last praktično vse steklene globuse za zmage v raznih kategorijah svetovnega pokala, ki jih je izročal predsednik organizacijskega komiteja prireditve Peter Prevc. Potem se je v nedeljo nadaljevalo s ponovnimi uspehi italijanskih športnikov, ki so ponovili dvojček zmag izpred dveh tednov z zmagama prijateljev Kimija Antonellija v Formuli 1 in Jannika Sinnerja na velikem teniškem turnirju serije Masters 1000 v ZDA brez izgubljenega seta, in ob vsem tem je Marco Bezzecchi suvereno zmagal na Veliki nagradi ZDA v MotoGP na sedlu italijanskega bolida, ki ga proizvajajo v Venetu. Kar se tiče našega športa, je Jadran izgubil še eno tekmo doma. Na srečo je nisem videl, ker sem ostal rajši doma precej izmučen po osebnem napornem koncu tedna. Ob vsem tem pa se je vsaj zame glavni športni dogodek tega obdobja še ni zgodil, kajti bo na sporedu nekaj ur po tem, ko boste zvesti prijatelji Primorskega dnevnika brali te vrstice. Govorim seveda o odločilni tekmi za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo na malem štadionu v Zenici (zakaj? ali mi lahko kdo razloži, zakaj se ne igra v Sarajevu? - to vprašanje mi roji po glavi že dolgo časa in nikjer nisem zasledil razloga, zakaj reprezentanca igra domače tekme na precej nepomembnem štadionu Čelika) med Bosno in Hercegovino in Italijo. Izredno me zanima, kako bom emotivno doživel ta spopad. Po eni strani mislim, da je naravnost smešno, da se morajo močne evropske ekipe klati med seboj, da dobijo priložnost, da gredo v Severno Ameriko (hočeš nočeš je Italija le štirikratni svetovni in dvakratni evropski prvak), medtem ko so se na svetovno prvenstvo uvrstile nekatere povsem nepomembne reprezentance iz Srednje Amerike. Prvenstvo ga organizirajo s skupnimi močmi ZDA, Kanada in Mehika, katerih reprezentance so po pravilih že neposredno uvrščene na zaključni del prvenstva, in ki so obenem tudi edine reprezentance severno ameriškega in karibskega področja mednarodne nogometne zveze, za katere ni nogomet španska vas. Zakaj so potem sploh igrali kvalifikacijski del za to področje, ki je med drugim omogočil, da se na prvenstvo uvrsti folklorna skupina malega otoka Curacao, ki ga poznajo le ljubitelji eksotičnih likerjev, medtem ko bo ostala doma ena od resnih evropskih ekip, ki bo izgubila danes v dodatnih tekmah (BiH ali Italija, Poljska ali Švedska, Danska ali Češka), res mi ni znano, ker nima iz športnega vidika, in tudi gospodarsko-medijskega, prav nobenega smisla. Po eni strani torej ne bom bentil, če bo zmagala Italija, saj bo tako na nek način zadoščeno nogometno-športni pravici. Po drugi strani pa bi hotel doživeti zabavo in veselje, če bi Bosanci (za Hercegovce moram priznati, da mi ni posebej mar, saj na svetovnem prvenstvu že imajo »njihovo« Hrvaško) izločili Italijo. V Italiji, in še posebej v Bosni, je imel velik odmev kratek posnetek, ki je krožil po spletu, in na katerem se vidi, kako italijanski branilec Dimarco proslavlja bosansko zmago po streljanju enajstmetrovk na tekmi proti Walesu. Moram priznati, upam, da mi oprostite, da ga povsem razumem, saj bi jaz na njegovem mestu reagiral povsem na isti način, saj je veliko drugače, če se odločilna tekma igra na malem štadionu v Bosni in ne na velikem štadion v Cardiffu z bučno in stalno podporo ogromnega števila gledalcev, ki je značilna za britanske otoke. Prav tako pa popolnoma razumem Bosance, ki so doživeli to veselje kot omalovaževanje in podcenjevanje njihove reprezentance. In, kolikor poznam ljudi iz tistega področja, sem globoko prepričan, da bodo danes iz sebe iztisnili vse moči, ki jih imajo, in bodo igrali iz »inata«, da dokažejo Italijanom, da ni govora, da bi jih kdo imel za manj vredne. Zato pustimo se presenetiti in upajmo na najbolje (za naše slovanske in predvsem jugoslovanske simpatije). Še nekaj: četrta izločilna tekma predvideva spopad med hudo favorizirano Turčijo in pepelko in velikim presenečenjem kvalifikacij Kosovom. Pustimo ob strani razne politične debate, če je sploh prav, da nastopa Kosovo kot samostojna država in poglejmo samo na športno plat. Pomislite: če bi po kakšnem čudežu premagali Turčijo, bi na svetovno prvenstvo šlo Kosovo in ne Srbija. Ljubitelji Srbije, oprostite mi, ali bi to zame bila le krasna češnja na torti. Po eni strani bi bil to strašen udarec za napihnjeno dojemanje samih sebe, ki ga imajo Srbi, po drugi pa velik korak do narodne zavesti in samospoštovanja za Kosovce, ki bi verjetno začeli misliti, da so konec koncev le nekaj drugega kot samo severni Albanci.