BRIDGE & ROLL: Francozi so zdaleč najboljša ekipa

Oprostite mi, a danes bi hotel govoriti o nogometu. Vem, da je veliko bolj strokovno podkovanih ljudi od mene, ki komentirajo s tehnične plati to, kar se dogaja na svetovnem prvenstvu v Severni Ameriki, a bi vseeno hotel dodati nekaj svojih misli, ki so se mi porodile, ko sem skušal razmišljati bolj globalno, ali drugače rečeno, ko sem primerjal nogomet z ekipnimi športi, ki jih bolje poznam, seveda imam tu v mislih predvsem »mojo« košarko. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bilo popolno mencanje in mučenje žoge, ki so jo uprizorili Nemci proti Paragvaju. Južnoameričani so igrali fanatično in so kljub bolj kot očitni slabši tehniki in znanju svojih igralcev stalno napadali Nemca z žogo tudi z dvema, če ne celo s tremi svojimi branilci. Mene so pri košarki učili, da je prva stvar, ki jo je treba imeti v mislih, ta, da je število nasprotnikov na igrišču isto kot naše. Iz tega sledi, da je eden od naših popolnoma sam, ko nasprotni branilec gre v podvajanje obrambe na našega, ki ima žogo v posesti. Napad se začne tako odvijati, ko ta igralec zasede prosti prostor, ki ga je pustil nasprotnik, dobi žogo, nasprotnikova obramba mora reagirati s tem, da ga gre nekdo od njih pokrivati, in torej pusti samega nekoga drugega od naših, ki dobi žogo ... in tako dalje. Če so pri vsem tem naši napadalci tako dobri, da v igri ena na ena uspejo (v nogometu) preigrati nasprotnika, tem bolje. A v vsem tem je temeljno, da napad uspe prehiteti gibanja obrambe. Kako? Enostavno: branilec, ki gre podvajat, porabi nekaj časa, da pride, in v tistem času morata biti igralec z žogo in tisti, ki je ostal sam, tako hitra, da izvedeta podajo, ko je branilec še na poti. Ali, kot temu pravijo nogometaši, če igraš vedno »s prve«, če torej ne držiš žoge v posesti in jo takoj usmeriš k soigralcu, ki je na pravem mestu, potem si tako (in edino tako) nevaren. Nemci so popolnoma v nasprotju s temi temeljnimi principi mrcvarili žogo vseh 120 minut igre in so upravičeno šli domov in nihče jih ob predstavi, ki so jo uprizorili, ne bo pogrešal. Ne samo: edini gol so dosegli s predložkom pred vrata, kjer je njihov Havertz skočil više od ne prav košarkarsko visokih branilcev Paragvaja. Vsaj da bi se od tega kaj naučili, kot so to storili prej Brazilci proti Japoncem, ko so po trpinčenju žoge v prvem polčasu v stilu Nemčije, v drugem polčasu končno zaigrali na karto telesne premoči v višini in na nek način speljali zmago domov. Popolni polom Nemčije je kljub vsemu bil blagodejen za Paragvajce, ki so v torek imeli po odloku predsednika republike dela prost dan. Vsaj so imeli nekaj veselja. Bog jim daj.Po tekmi Nemčije sem bil nogometno zelo potrt, a hvala bogu sem se v torek zvečer globoko potolažil, ko sem najprej videl navidez ne prav privlačni spopad med Norveško in Slonokoščeno Obalo, ki pa je prikazal zelo kompetentno nogometno igro z obeh strani, kar je še enkrat v dokaz ogromnega napredka afriških ekip v taktičnem smislu. Ta ima po moje precej zanimivo obrazložitev, ki vam jo bom prej ali slej tudi podal, odvisno od dogodkov na terenih (in tudi izven njih), ki imajo vedno prednost. Potem pa je bila na vrsti Francija proti Švedski in moram priznati, da mi je zapelo srce. Švedi so šli domov s porazom s samimi tremi goli razlike, a če bi se tekma končala 8 ali 9 proti nič se nihče ne bi imel kaj čuditi. Francozi so na igrišču prikazali točno to, kar sem razložil zgoraj, in bila je res milina jih gledati. So zdaleč najboljša ekipa na prvenstvu in priznam, da bom odslej navijal zanje, pa čeprav niso ravno najbolj simpatičen narod na svetu, kljub (ali verjetno prav zaradi tega, ker so o samih sebi prepričani, da so pač najboljši) ogromni vlogi, ki so jo odigrali v zgodovini človeštva prav na vseh področjih. A šport je šport in prav je, da se kvaliteta izkaže tudi pri materialnem izidu tekmovanja. Na koncu pa ne morem mimo komentarja o neverjetni neumnosti ameriške novinarke v prispevku, ki je sprožil na spletu svetovni val zgroženih komentarjev. V poročilu za TV postajo iz Los Angelesa je dobesedno tako predstavila tekmo osmine finala med ZDA in BiH: »ZDA igrajo jutri proti Bosni, za katero sploh ne vem, kje se nahaja, a to ni važno, ker so naši dovolj dobri, da premagajo vsakogar«. Poveličevanje lastnega neznanja je žal postala stalnica medijskega poročanja v ZDA in ni se čuditi, zakaj je ameriška javnost tako neumna, ali bolje nepoučena, da za svojega predsednika izvoli dementnega starega nepremičninskega mešetarja. Najlepše pri vsem tem pa je to, kar je v studiu TV Slovenija povedal strokovni komentator Mladen Dabanović, in sicer, da je TV postaja idiotske novinarke del konglomerata ABC, katerega informacijski oddelek vodi priznani in večkrat nagrajeni novinar. Kako se piše? Karamehmetović!