BRIDGE & ROLL: Atletika izpostavlja zdravo mešanje genov

Prejšnji konec tedna smo bili priče neverjetnemu, skoraj nepojmljivemu športnemu dogodku, ko je Tadej Pogačar po padcu v najbolj odločilnem trenutku prve klasike (t. i. »kolesarskega spomenika«) sezone, to je pred izredno važnim vzponom na Cipresso, najprej ujel skupino, potem šel na čelo nje, še potegnil in na koncu v sprintu premagal še edinega, ki mu je uspelo mu slediti, in tako zmagal na eni redkih dirk, ki jih še nikoli prej ni osvojil. Ko sem gledal, pravzaprav strmel v ekran, česa vsega je zmožen, tako po telesni kot predvsem po umski plati, ta »marsovec«, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, kako sem priča zgodovinskemu športnemu dogodku, ki bo ostal za vekomaj zapisan v zgodovino kolesarstva. In ponos ob dejstvu, da je tak podvig uspel našemu matičnemu rojaku, je bil velik, še zlasti zaradi tega, kar sem v zadnjem prispevku napisal o zmagovalni mentaliteti, ki se je usidrala v »novih« Slovencih.

Glavni športni dogodek tedna pa je bil zame drugi, in sicer svetovno dvoransko prvenstvo v atletiki, ki se je odvijalo na Poljskem. Z leti sem se vedno bolj zaljubil v atletiko, ki mi je sicer bila vedno draga, in nimam problema spremljati dogodek nepretrgano tudi po več ur, nekaj, kar na primer sploh mi ne uspeva več, ko moram slediti košarki, ki je vedno bila »moj« šport. V atletiki (in tudi plavanju) mi je všeč to, da zmaga tisti, ki meče dlje, ki skače višje ali dlje, ki teče hitreje kakor drugi, in je torej eden najbolj poštenih športov, kar jih je. Seveda ob tem, da je tudi najbolj temeljni šport, s katerim se človeštvo ukvarja od trenutka, ko se je opica začela zavedati same sebe in je torej postala človek, ki se je moral braniti pred vsemi nevarnostmi, ki so ogrožale njegov obstoj. Ne samo, kljub temu, da se v atletiki človek telesno izraža v najbolj osnovnih in starodavnih gibih, je umska sposobnost izredno pomembna, saj je prisotna tako v pristopu do treninga in učenja tehničnih podrobnosti, ko odloča volja do žrtvovanja in iskanja meja telesa, kot v občutku odgovornosti, da je vse odvisno od tebe brez zunanjih alibijev, do same taktike na tekmi, ko se moraš osredotočiti na sebe in ohraniti hladnokrvnost do vsega, kar se ti lahko pripeti.

Pravi čar atletike pa je po mojem prav v tem, da je vesoljski šport, s katerim se ukvarja celo človeštvo, od največjih velesil do najbolj zakotnih in nepomembnih otokov, predvsem v Karibskem morju, kjer se rojevajo neverjetni atleti, ki so hočeš nočeš sad večstoletnega mešanja vseh mogočih genov, od staroselcev do osvojevalcev, predvsem pa sužnjev, ki so jih osvojevalci nasilno uvažali iz cele zahodne Afrike. Zame je naravnost fascinantno, da se veliki atleti rojevajo tudi na otokih, ki jih poznajo samo zagrizeni ljubitelji zemljepisa, kot so Sv. Vincencij in Grenadine, Sv. Lucija, Dominika, Sv. Krištof in Nevis, Grenada, in še in še. In prav to mešanje genov je zame temeljno sporočilo, ki ga daje atletika, in ki se ga vsi premalo zavedamo, predvsem še tisti, ki hočejo na vsak način ohraniti »čisto« raso in so nasilno proti prihodu ljudi od zunaj, predvsem če imajo drugačne poteze, da sploh ne omenim barve kože. Ti ljudje so zame totalni kreteni in čisti idioti, ki si sami sebi streljajo v noge. Za vsako naravno vrsto je genetsko mešanje odločilno za zdravje vrste same in vsi, ki imajo pse, točno vedo, da je čista pasma zdravstveno najbolj delikatna, medtem ko so mešanci veliko bolj zdravi, predvsem pa bolj bistri. V atletiki se to dokazuje pred očmi vseh: že svoj čas so v tem športu med Evropejci prednjačili Britanci, Francozi in Nizozemci, ki so lahko na veliko črpali atlete iz bivših kolonij. Zdaj, v času velikih migracij, se to dogaja bolj ali manj za vse Evropejce. Če bi nemški brkati vodja izpred skoraj sto let danes videl, kako zgleda večina atletov, ki nastopa za Nemčijo, bi ga verjetno zadela kap. Tudi Italija se ne šali. Med petimi kolajnami, ki jih je osvojila, ni prav nobenega čistokrvnega Italijana (mati Nadie Battocletti je Maročanka in ona sama, ki je islamske vere, se je bala, da ne bi bila v pravi formi, saj se je ramazan pravkar zaključil in je imela pred tekmo zelo malo časa, da se naje), ali mene osebno navdušuje, ko poslušam Furlanija ali Iapichinovo, ki sta po govoru in obnašanju popolna Italijana v najboljšem pomenu te besede. Ali ko Zaynab Dosso, rojena v Slonokoščeni obali, na odru s solzami v očeh poje italijansko himno. Človeštvo, dostojnost, dobrota, znanje in inteligenca so torej vse prej kot stvar zunanje podobe. Kdaj bomo končno to dojeli?