Brez filtra: Moja številka je javna. Nisem pa vreča za boks.

 … čeprav sem se hotela spovedati na področju polen pod noge, pa tisočih komentarjev v uredništvu – eni še v pisemskih ovojnicah, drugi po mailu, spet tretji pišejo kar na SMS … Opa, me je spet zaneslo. Torej, o politiki ne bom. Bo tega še več kot preveč.

Dajmo zdaj malo drugače. Kaj mi v uredništvo sploh delamo? To me v resnici mnogi vprašajo. Ustroja ZON-a si ne predstavljajo. Včasih si ga še jaz težko, pa ga vodim. Dejstvo je, da dve pogumni ali pa neumni 40 in nekaj letnici delava kot nori, zraven pa še nekaj dobrosrčnih zunanjih sodelavcev pomaga krpati luknje. Ko me v svetu novinarjev, kjer spremljajo našo vsebino in kjer vedo, koliko dela je potrebnega za vsako še tako majhno vest vprašajo, koliko nas je – pričakujejo odgovor 5 ali pa tam nekje do 10. Odločna sem, da na ZON-u ne bomo kopipejstarji (copy paste). Odločno vztrajam, da vsebino, ki jo objavimo kot novinarski članek preverimo, sledimo izvoru, pogledamo več plati, ji dodamo še kakšna pojasnila, izbrskamo primerjave, pogledamo za kakšno leto, dve nazaj … Pa vztrajam, da gremo na teren in naredimo svoje fotografije. Da bralcem tudi pokažemo, o čem pišemo.

Ne bomo kopipejsterji

Jaz vem, da bi naš portal še vseeno “laufal” tudi, če bi se lotila kopiranja vsega kar dobimo na mail ali pa najdemo na nekih javnih straneh. Pa ne bomo. To lahko počnejo drugi in raje ZON ukinem, kot se grem tako. Prav zato pa me toliko bolj bolijo neosnovane kritike bralcev. Ne razumem, od kje pravica nekomu, ki ima 5 minut časa, da presoja naše delo. Vsak ima pravico presojati naše delo. Ampak med konstruktivno kritiko članka in obtožbo osnovano na rekla-kazala, je velika razlika.

Saj nisem pristaš Prešernovega “Le čevlje sodi naj kopitar”, ker marsikdo četudi ni licenciran strokovnjak na nekem področju marsikaj ve, ampak kar je pa preveč, je pa preveč. Da nekdo napiše ali reče “če ti je samo za klike, ne beri naprej”, ali pa “to ste si izmislili, ni res”. Pa še kakšna cvetka, ki me etiketira, kot da sem zagotovo plačana iz rdečih, belih, rumenih ali zelenih.

Številka javno objavljena, ampak ne za boks

Saj vem, s tem ko so naši emaili in telefonske številke javno objavljene, smo lahko dostopni. Ampak saj to hočemo. To hočemo za takrat, ko se komu godi krivica. To hočemo, ko ima nekdo dokaze, da je javni denar šel v žep posamezniku in to hočemo, ko javna služba ni opravila svojega dela. Nikakor pa naše telefonske številke niso objavljene zato, da smo brezplačna vreča za boks.

Nekoga so “napumpali” v vaški gostilni in taisti se je kot slovenski novodobni Matija Gubec odločil upreti in to mora povedati meni. Takoj. Ampak name se zdere, kot da sem jaz kriva, da je Tine plačal preveč za komunalo in da je direktor Simon “nakradel” cel kup denarja. Ponavadi celo govorimo o vsebini, ki nima popolnoma nobene veze z “Gubčevim” življenjem, ampak pač je bila tisti dan to ravno vroča debata v enem od zasavskih hramov. In takšen pogovor skoraj vedno preusmerim na isti način: “Gospod, prosim zaustavite se in začniva še enkrat. Jaz sem spoštljiva do vas, zato boste tudi vi spoštljivi do mene.” Enkrat se pogovor umiri in se ihtavi kolega na drugi strani celo opraviči, včasih pa mi še kakšno zabrusi in vrže dol.

Vedno znova smo pri spoštljivosti

Ok. Vedno znova se vrnem k isti točki. Spoštljivost. Lahko, da bi nek drug novinar pisal o nečem, kar jaz nisem. Lahko, da bi drug urednik v članku zahteval nekaj kar jaz nisem in morda odstranil nekaj kar sem jaz pustila. Ampak to ni razlog, da nekdo napada novinarja, zato ker je jezen na trenutno oblast, mi pa pišemo o njej. Ali pa na javno uslužbenko, ki je nam dala izjavo, Matiji Gubcu pa brez osebne izkaznice ni podaljšala prometnega dovoljenja. Ali pa morda na trgovko, ki mu je sporočila, da je breskvic v akciji zmanjkalo. Že stražar je pred več kot 2000 leti v Sofoklejevi Antigoni dejal “Nihče ne mara tistega, ki prinaša slabe novice.” Tamladim bolj všečen pa bo verjetno rek: “Don’t kill the messenger.”

V začetku obdobja, ko bo na političnem parketu vroče in bo to vplivalo tudi na višino temperature lokalnih debat, si drznem predlagati: Bodimo spoštljivi, bodimo umirjeni in predvsem – to bo pomojem še najboljše in univerzalno – ko nas stisne, da bi se na nekoga zdrli in mu “povedali svoje”, dajmo se postaviti najprej v njegovo kožo. Potem pa namesto zahteve, lepo prosimo za pojasnilo. Pa saj to ne more biti tako težko. A ne?

The post Brez filtra: Moja številka je javna. Nisem pa vreča za boks. appeared first on Zon | Zasavske onlajn novice.