Božič pod drobnogledom: tradicija nekoč in danes

Božič danes dojemamo kot samoumeven del decembrskega časa – s prazniki, družinskimi srečanji, lučkami in simboliko topline. A zgodovina tega praznika je veliko bolj zapletena, prepletena s politiko, ideologijo in presenetljivimi dejstvi, ki jih ne poznajo niti številni odrasli.

Božič v krščanski tradiciji ni bil vedno osrednji praznik. Prvotno je imela v krščanstvu absolutno prednost Velika noč – praznik vstajenja. Rojstvo Jezusa je dolgo ostajalo v ozadju in šele v 4. stoletju našega štetja se je Božič uveljavil kot pomemben cerkveni praznik. To pomeni, da je tudi sam božič rezultat zgodovinskega razvoja, ne pa nekaj, kar bi bilo »od nekdaj« v središču vere.

Med dejstvi, ki še vedno presenetijo mnoge odrasle, je tudi to, da Božiček ni izmišljena figura. Sveti Nikolaj, znan tudi kot Miklavž, je bil resnična zgodovinska osebnost – škof, ki je revnim pomagal skrivaj in brez pričakovanja slave. Prav ta diskretna dobrota je postala temelj tradicije obdarovanja, ki se je sčasoma povezala z božičem in preživela stoletja različnih interpretacij.

V preteklosti pa božič sploh ni bil osredotočen na darila. V ospredju so bila skupnost, druženje in praznovanje, občutek povezanosti in skupnega upanja. Masovno obdarovanje je relativno sodoben pojav, povezan s potrošniško kulturo 20. stoletja.

Tudi nekatere »božične klasike« imajo nepričakovano ozadje. Pesem Jingle Bells na primer ni bila napisana za Božič, temveč za dan hvaležnosti, a je kasneje postala ena najbolj prepoznavnih melodij prazničnega časa. Prva božična voščilnica pa se je pojavila leta 1843 v Angliji, z zelo praktičnim ciljem: širiti dobro voljo, a hkrati ohranjati delovno učinkovitost v času, ko se je svet že vrtel v ritmu industrijske revolucije.

V času socialistične Jugoslavije božična tradicija sistematično potisnjena na rob – skoraj tako, kot bi jo ukradel kakšen ideološki Grinch – aka Tito. Oblast je verske praznike dojemala kot nezaželene ostanke starega sveta, zato je bil božič izrinjen iz javnega prostora, iz koledarjev in uradnega diskurza. Praznovanje se je preselilo za zaprta vrata domov, v tišino in zasebnost. V tem obdobju so ljudje v Sloveniji božič pogosto praznovali skrivaj. Ne zato, ker bi praznik izgubil pomen, temveč zato, ker je bil v nasprotju z uradno ideologijo. Komunistična oblast je promovirala novo leto, dedka Mraza in sekularne rituale, medtem ko je Božič postal nekaj, kar se ni omenjalo na glas – v petdesetih letih pa so ga oblasti celo izbrisale iz koledarja. Šele v 80. letih prejšnjega stoletja se je tradicija začela vračati tudi v javni prostor, skupaj z večjo družbeno odprtostjo.

V svojem bistvu Božič pomeni rojstvo, novo upanje in simbolno zmago svetlobe nad temo. Prav zato ga ni bilo mogoče trajno izbrisati – ne z ideologijo, ne s prepovedmi, ne s tišino. Tudi v času Jugoslavije je preživel v družinah, v tradiciji in v spominu. Ljudje so ga hranili v srcu.

Zgodba božiča tako ni le verska ali praznična pripoved, temveč zgodba o tem, kako se kultura in vera upirata pozabi. Praznik, ki so ga poskušali utišati, se je vedno znova vračal – tiho, vztrajno in z enakim sporočilom: svetloba se prej ali slej vrne.

notranjska.si