Boštjan M. Turk: Marta Kos izvoljena, kancler Helmut Kohl se obrača v grobu

Boštjan M. Turk: Marta Kos izvoljena, kancler Helmut Kohl se obrača v grobu

Boštjan M. Turk: Ob vseh zlorabah, ki si jih na račun državljanov v Sloveniji (a tudi v EU) privoščijo vladajoči, je treba vseeno pogledati za hip v tujino. Morda pa nauk zadnjih dveh tednov vrže kakšno luč tudi v slovensko temo. Francoski pesnik Paul Valéry je v znamenitem Obmorskem pokopališču izpovedal svoj optimizem z besedami: “Veter vstaja, poskušajmo tedaj živeti.” Sledimo temu zgledu in se ozrimo po svetu, najprej seveda v ZDA.

Brez težav zato ugotovimo: zmaga Donalda Trumpa je logična posledica razvoja dogodkov. Da je temu res tako, pove dejstvo, da se je nekaj docela analognega zgodilo tudi v Evropi 9. junija, ob volitvah v evropski parlament.

Spomnimo: volivci so tedaj dobesedno kaznovali neosocialistične stranke, ki so eksperimentirale s temami, kot so nenadzorovane migracije, zeleni prehod, LGBT. To je bila hkrati tudi agenda zadnjega vodstva Evropske komisije, ki ji je predsedovala Ursula von der Leyen. Ob tem je treba nujno ugotoviti, da je prav nekdanja in sedanja predsednica že formalno neprimerna za funkcijo, ki jo opravlja, kajti plagiirala je kar 43,5 odstotka lastne doktorske disertacije. Nekje v tem slogu je tudi promocija zgoraj omenjenih tem: nobena od njih ni resneje omenjena v temeljnem dokumentu zveze, ki služi hkrati kot nadomestek nikoli izglasovane evropske ustave.

Govorimo o Lizbonski pogodbi, najvišjem aktu EU. V njej boste besedno zvezo LGBT zaman iskali, enako nenadzorovane migracije, kakršne se že eno desetletje (od leta 2015) intenzivno dogajajo. Lizbonska pogodba prav tako ne nudi nobene pravne možnosti za suspenz schengenskega sporazuma, suspenz, ki je nujen spremljevalec ilegalnih migracij. Delovanje Evropske komisije v zadnjem mandatu je bilo tako dobesedno zunaj zakona.

Zunaj zakonov

Ne zunaj zakona kot takega, temveč zunaj zakonov politične in siceršnje morale pa je bilo sestavljanje nove komisije, po volitvah 9. junija. Rezultati volitev so sicer prinesli nedvoumno sporočilo: pokazali so na zaton neosocialističnega globalizma in na vzpon suverenističnih, z nacionalno tendenco podprtih strank oz. gibanj. V Nemčiji je Alternativa za Nemčijo (AfD) zasedla prvo mesto na vzhodu dežele, medtem ko je na zahodu prevladovala CDU/CSU, kar je stranko kanclerja Olafa Scholza SPD (socialdemokrati oz. Socialisti) potisnilo na najslabši rezultat v njeni zgodovini. Zeleni in FDP (liberalci) so prav tako doživeli upad, z 11,9 odstotka oziroma 5,2 odstotka glasov. Kot posledica tega smo slabe pol leta po volitvah dobili razpad semafor koalicije in predčasne volitve v februarju 2025.

V Franciji se je politična krajina prav tako spremenila zaradi vzpona Nacionalnega zbora (Bardela, Le Pen), ki je prejel 33 odstotkov glasov. Drugod ni bilo dosti drugače: v Avstriji, Belgiji, Italiji, na Hrvaškem, v Sloveniji in v Španiji so neosocialistične stranke morale priznati premoč političnih alians, ki jih navdihuje suverenistična misel.

Omenjena volilna sekvenca je pokazala globoko željo po spremembah. Državljani so izrazili svojo željo po Evropi narodov, daleč od retorike, ki jo zagovarjajo neomarksistični in progresivni elementi v evropskih institucijah.

Zloraba volje državljanov

A slednji so nauk volitev razumeli čisto po svoje. Prišlo je do zlorabe volje državljanov EU, kajti Ursula von der Leyen je sestavila koalicijo prav s pomočjo neosocialističnih strank, ki so jim volivci pravkar izrekli nezaupnico. Domača Marta Kos je bila tako izvoljena znotraj kvote Renew (levi liberalci), za katero so glasovali tudi poslanci Evropske ljudske stranke. Kancler Helmut Kohl, boter samostojne slovenske države in politik iz časa, v katerem je vladala normalnost, se gotovo obrača v grobu.

Enak scenarij se je potem ponovil na volitvah v posamičnih državah. Volilni sistem, ki je napravljen tako, da blokira voljo ljudstva – v nasprotju z ZDA, kjer je dogajanje bistveno transparentnejše – je interes ljudi prilagodil interesom globalističnih elit. Četudi je Narodni zbor (Le Rassemblement national) v Franciji za kar 2,5 milijona glasov premagal levo koalicijo, ni mogel sestavljati vlade. V Avstriji je zmagala Svobodnjaška stranka (ÖFP). Skupaj z ljudsko stranko (ÖVP) sta presegli 50 odstotkov glasov. Ljudje so hoteli, da Avstrija krene nazaj h koreninam. A ker so evropsko-normalne stranke danes podvržene terorju globalističnih elit, se je ÖVP odločila za povezovanje s socialisti. In nastalo bo spet novo močvirje, v katerem se bo dušila volja volilnega telesa.

Skupni imenovalci

V resnici imajo ameriške in zadnje evropske volitve veliko skupnih imenovalcev. V ZDA in EU so volivci gospodarsko »kompetenco« demokratov na enem in neosocialistov na drugem kontinentu ocenili kot nezadostno. V ZDA in EU je namreč inflacija opravila svoje delo. Na tej in na oni strani Atlantika živimo približno za tretjino dražje, kot smo živeli osem let nazaj. In ta draginja je nepovratna. Tudi če se bo inflacija nekoč umirila, bodo visoke cene ostale. Ne dolar ne evro namreč nista več vezana na zlato.

Demokrati oz. neosocialistični globalisti so imeli tudi zelo podoben program, tako na tej kot na oni strani Atlantika. Oboji so se zavzemali za zeleni prehod (ameriški predsednik Joe Biden se je demonstrativno vozil z avtomobili na elektriko), za čim več nelegalnih migracij, ki se jih naknadno poskuša legalizirati (to je demokrate v ZDA naposled tudi pokopalo 6. novembra), v EU pa so nosilci takšne politike doživeli nezaupnico.

Ena in druga globalistična opcija, tako v ZDA in EU, pa sta predvsem ponujali več demokracije in obljubljali pregon nacionalnih in suverenističnih elementov. Da bi si olajšali delo, sta politike, ki gradijo iz nacionalnega sentimenta, označevali bodisi za populiste bodisi kar za fašiste. Eno in drugo je pravi bistroumni nesmisel: populizem izhaja iz besede populus in pomeni ljudstvo. Populist torej dela v interesu ljudstva. Fašizem pa bi se lahko, sploh po 7. oktobru lani, pripisal prav neosocialistični, globalistični levici. Ta je namreč prevzela enega ključnih elementov fašistične paradigme, to je antisemitizem. Globalistična, neosocialistična levica je danes pretežno propalestinska, kar pomeni, mutatis mutandis, nagnjena k antisemitizmu… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)

Portal24; Foto: Laurie DIEFFEMBACQ/EP/GOV.si

Objava Boštjan M. Turk: Marta Kos izvoljena, kancler Helmut Kohl se obrača v grobu je bila najprej objavljena na Portal24.