Borut Pahor prejel prestižno nagrado Wilhelm Bock za leto 2024

Borut Pahor prejel prestižno nagrado Wilhelm Bock za leto 2024

Nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob prejemu prestižne nagrade Wilhelm Bock za leto 2024 v nemškem mestu Gotha izrazil globoko hvaležnost in ponos. V govoru, ki ga je imel ob prejemu nagrade, je poudaril pomen skupnih vrednot, politične vizije in zgodovinskih sprememb, ki so oblikovale njegovo dolgoletno politično kariero.

»Od srca se zahvaljujem za prejeto nagrado. Počutim se zelo počaščenega. Sprejemam jo ponižno, z mislimi na vse tiste navdihujoče ljudi, brez katerih mi ne bi uspeli moji čudoviti dosežki,« je dejal Pahor in dodal, da mu je prejem nagrade v mestu z velikim simbolnim pomenom globoko ganil srce.

Politična pot z vizijo in vrednotami

Pahor se je v govoru ozrl na svojo 32-letno politično kariero, ki jo je zaznamovalo devet zaporednih volilnih zmag in opravljanje vseh najvišjih političnih dolžnosti v državi. Kot je poudaril, uspeh v politiki ni zgolj v zmagovanju na volitvah, temveč v tem, kaj dobrega in trajnega dosežeš za ljudi, ki ti zaupajo.

»Ne gre prvenstveno za to, da zmaguješ na volitvah. V moji knjigi z naslovom Zmaga je začetek poudarjam prav to: da gre zlasti v politiki za to, kaj dobrega in pomembnega, morda celo trajnega, dosežeš po zmagi za ljudi, ki so ti zaupali,« je dejal.

V govoru je izpostavil ključne trenutke svoje politične poti – od demokratičnih sprememb v Srednji in Vzhodni Evropi, nastanka samostojne Slovenije, njenega vstopanja v Evropsko unijo in NATO, pa vse do reševanja gospodarskih kriz in spravnih pobud med različnimi ideološkimi skupinami.

Socialna demokracija kot temelj političnega delovanja

Pahor je poudaril, da je svojo politično kariero gradil kot socialni demokrat. »Domala vso to pot sem prehodil kot socialni demokrat. Morda pri ničemer drugem nisem tako odločilno posegel v zgodovino kot ravno pri razvoju sodobne socialne demokracije v Sloveniji,« je povedal.

Po njegovih besedah je bil proces preobrazbe stranke iz komunistične preteklosti v sodobno socialno demokratsko stranko dolg in zahteven. Pri tem je izpostavil svojo odločitev za spremembo gospodarskega programa, narodno spravo in vstop Slovenije v NATO.

Vizija evropske prihodnosti

Pahor je nagovor zaključil s pozivom k prenovi socialne demokracije in krepitvi evropske integracije. Izrazil je upanje, da bo Evropska unija v prihodnosti prešla v obliko Združenih držav Evrope.

»Ni slučajno, da sem na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 sodeloval pri pripravi programa, ki je imel zgovoren naslov: Evropa zdaj. Od tedaj naprej sem se vselej zavedal usodnosti združene Evrope za mir, varnost in napredek vseh njenih narodov in držav,« je dejal. Poudaril je, da so pred Evropo velike preizkušnje, vendar verjame, da so rešitve mogoče, če bomo dovolj pogumni in vztrajni.

»Populisti lahko zmagujejo s sejanjem strahu. Zapomnimo si, da smo mi vedno zmagovali z upanjem in vero v dobro. Zdaj je čas za renesanso socialne demokracije,« je poudaril Pahor in dodal, da nagrado sprejema z upanjem, da bo navdihovala nove generacije Evropejcev.

Govor Boruta Pahorja je bil prežet z refleksijo preteklosti in optimizmom za prihodnost. S prejetjem nagrade Wilhelm Bock je Pahor znova opozoril na pomembnost vrednot, ki so temelj evropske identitete: miru, strpnosti, demokracije in človekovih pravic. Njegove besede so bile hkrati priznanje njegovemu delu in poziv k nadaljnji gradnji bolj povezane in pravične Evrope.

Govor v celoti

Velja govorjena beseda!

Od srca se zahvaljujem za prejeto nagrado. Počutim se zelo počaščenega. Sprejemam jo ponižno, z mislimi na vse tiste navdihujoče ljudi, brez katerih mi ne bi uspeli moji čudoviti dosežki. To, da nagrado prejemam v Gothi, v tem posebnem mestu velikega simbolnega pomena, je brez pretiravanja zame ganljivo. Hvala vsem, ki ste se zavzeli za to, zame nepozabno priznanje.

Pred skoraj dvema letoma sem sklenil 32-letno politično kariero. To je bilo nepozabno življenjsko potovanje z vzponi in padci, v katerem sem dosegel 9 zaporednih volilnih zmag in opravljal vse najvišje politične dolžnosti v državi. Ko sem tistega dne po koncu dveh mandatov predsednika republike zbranim ljudem pred predsedniško palačo v Ljubljani naposled še zadnjič pomahal v slovo, sem čutil močan občutek izpolnjenosti in zadoščenja.

Ne gre prvenstveno za to, da zmaguješ na volitvah. V moji knjigi z naslovom Zmaga je začetek poudarjam prav to: da gre zlasti v politiki za to, kaj dobrega in pomembnega, morda celo trajnega, dosežeš po zmagi za ljudi, ki so ti zaupali.

Imel sem neverjetno srečo, da me je usoda postavila v čas in prostor neverjetnih sprememb in še večjo, da sem lahko tem spremembam vtisnil osebni pečat. Začetki sodijo v čas padca berlinskega zidu in slovenske politične pomladi, v čas demokratičnega vrenja v Srednji in Vzhodni Evropi, v čas razpada nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze, razpada Varšavske zveze in združitve obeh Nemčij. Življenjska in politična pot me je zatem vodila skozi labirinte nastanka samostojne Slovenije in njenega vstopanja v Evropsko unijo in zvezo NATO. Kot predsednik parlamenta sem vodil sprejemanje evropske zakonodaje v slovenski pravni red, kot predsednik vlade sem se prebijal skozi dramatično obdobje finančne in gospodarske krize ter uredil odnose s sosednjo Hrvaško po mirni poti. Kot predsednik republike sem se osredotočil na spravo med žrtvami fašizma in komunizma, na utrjevanje sosedskih odnosov, na iniciative za mir in varnost v regiji, njeno evropsko perspektivo in doseganje sprave v soseščini, ki so jo prizadeli vsi trije totalitarizmi dvajsetega stoletja.

Ko se oziram nazaj, ugotavljam, da sem pravzaprav vso dolgo politično pot prehodil z moralnim in ideološkim kompasom v rokah – ta mi je vedno kazal smer uveljavljanja osnovnih vrednot, na katerih je utemeljena naša združena Evropa, evropskih vrednot. Mir in varnost, sprava in sodelovanje, demokracija in spoštovanje človekovih pravic, strpnost in sožitje, ter graditev skupnosti v različnosti. Ko bi lahko, bi to pot znova prehodil. Saj ne, da ni bilo napak. Bile so. Toda iz njih sem se skušal učiti, vedno pa sem imel pred seboj politiko kot poslanstvo v korist skupnosti. Ljudje so mi vračali z zaupanjem. Napake v politiki niso problem, če jih ljudje sprejmejo kot vaš iskren napor, da bi dosegali cilje v prid njihovih stremljenj.

Ni slučajno, da sem na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 sodeloval pri pripravi programa, ki je imel zgovoren naslov: Evropa zdaj. Od tedaj naprej sem se vselej zavedal usodnosti združene Evrope za mir, varnost in napredek vseh njenih narodov in držav. Čeprav ves ta čas ostajam v manjšini, se zavzemam za tak napredek in poglobitev sodelovanja med nami, da bi se sčasoma Evropska unija preobrazila v Združene države Evrope. Ne v talilni lonec, naše narodne in druge posebnosti smo

dolžni ohranjati, temveč v močno povezano skupnost, ki bo v spremenjenih globalnih in geopolitičnih razmerah navznoter sposobna zagotavljati svojim ljudem visoko raven življenskega standarda, navzven pa vpliv v globalnem svetu. Glede tega nas v prihodnjih letih čakajo neslutene preizkušnje. Kot prepričan Evropejec si želim, da nikoli ne bi nihče pozabil, da prav evropski ideji dolgujemo mir, varnost in napredek in da smo jo skupaj dolžni razvijati in krepiti naprej v korist naših otrok in vnukov.

Domala vso to pot sem prehodil kot socialni demokrat. Morda pri ničemer drugem nisem tako odločilno posegel v zgodovino kot ravno pri razvoju sodobne socialne demokracije v Sloveniji. Skupaj z vztrajnimi in trmastimi ljudmi podobnih prepričanj sem jo preobrazil iz vse bolj obrobne, usihajoče stranke komunistične preteklosti, v močno socialno demokratsko stranko, s katero sem deset let po prevzemu njenega vodenja prevzel tudi vodenje slovenske vlade in z njeno podporo predsedovanje slovenski državi. To sploh ni bila lahka naloga. Dediščina komunizma je bila močna in vztrajna in se je upirala spremembam. Menim, da mi je uspela dramatična preobrazba strankinega značaja in programa prav zato, ker ljudi nisem obsojal, ker sprememb niso sprejeli za svoje takoj, temveč smo se skušali poenotiti skozi naporen demokratičen dialoški pristop.

Ko sem leta 1997 postal predsednik stranke, ki je imela po javnih raziskavah manj kot dva procenta javne podpore, sem se zavzel za tri kapitalne spremembe: za liberalnejši gospodarski program, za narodno spravo in za vstop Slovenije v NATO. V marsičem smo se zgledovali po nemški socialni demokraciji in tu dobili tudi izdatno podporo, za kar bom vedno hvaležen. Za razvoj slovenske socialne demokracije in njeno kvalificiranje za prevzem državne oblasti pa je bila konec devetdesetih let odločilna naša privrženost tedaj aktualni ‘tretji poti’. To, da sem na sestankih lahko sodeloval z Schröderjem, Blairom in drugimi tedanjimi njenimi protagonisti, je bilo neprecenljivega pomena. Tretja pot je z idejo tekmovalne ekonomije in solidarne družbe navdušila dovolj Evropejcev, da je bilo na prelomu tisočletja skoraj tri četrt predsednikov vlad v Evropski uniji iz te politične skupine. Zaradi prevelikega razumevanja za neutemeljen napad na Irak je začela izgubljati podporo.

Danes je spet v krizi. Eden od problemov je, da je delavski razred, katerega politični reprezentant naj bi bila, postal srednji razred. Ta je občutljiv za razloge, zaradi katerih lahko izgubi pridobljeno, recimo zaradi ilegalnih migracij ipd. Socialna demokracija se je tudi sicer preveč zatekla v neiskreno politično korektnost in zaščito manjšin vseh vrst, izpred oči pa je preveč izgubila konkurenčnost gospodarstva in občutek za zdrav razum in prevladujočo večino. Meje volilne baze so se premaknile in še bolj se bodo, predvsem pa bodo postajale manj predvidljive.

Ne gre za to, da populiste premagamo z njihovo agendo in ravnanjem. Imeti moramo svojo, kolikor so stroge razlike v politikah sploh še mogoče. Lahko ostanemo strpni, ampak verodostojni. Ne pozabimo: it’s the economy, stupid. Predvsem pa moramo dati prepričljiv odgovor na vprašanja evropske varnosti in razvoja EU, sicer bo začel zmagovati nacionalizem slabega kova. Socialni demokrati smo znali vedno nagovarjati ljudi. Kje smo zdaj s to neodložljivo spretnostjo in potrebo? Predaleč od njihove realnosti.

Imamo razloge za velike skrbi, toda nikakršnih za strah. Populisti lahko zmagujejo s sejanjem strahu. Zapomnimo si, da smo mi vedno zmagovali z upanjem in vero v dobro. Zdaj je čas za renesanso socialne demokracije, ljudje nas bodo potrebovali, tudi tisti, ki nas zdaj ne marajo ali nam ne zaupajo.

Ni hitrih in enostavnih rešitev, vendar obstajajo in jih bomo našli, če bomo pogumni in vztrajni. Pogumni, da gremo po novi poti in vztrajni, da ne obupamo, ker bo do uspeha vodila dolga pot.

Nagrado sprejemam z upanjem, da bo izročilo Socialne demokracije navdihovalo nov rod Evropejcev.

Borut Pahor

Portal24; Foto: Matjaž Klemenc

Objava Borut Pahor prejel prestižno nagrado Wilhelm Bock za leto 2024 je bila najprej objavljena na Portal24.