Boris Karlovšek: »Naiven sem in verjamem vsem ljudem, tudi tistim, ki niso vredni zaupanja.«

Boris Karlovšek je zadnja leta zagotovo pisatelj, ki letno v Sloveniji izda največ knjig. A to ni njegov osnovni poklic. Končal je gimnazijo v Celju in nato sledil bratu Igorju, tudi pisatelju, na Pravno fakulteto v Ljubljano, ki jo je uspešno zaključil. Njegova prva zaposlitev je bila na Komunalnem podjetju v Hrastniku, kjer je delal kot pravnik, nato se je za kratek čas zaposlil na Občini Laško kot vodja davčne inšpekcije. Po tej kratki epizodi je bil pravnik v Poslovni skupnosti Formator v Celju, kasneje pa je bil solastnik zasebnega podjetja Formator. Nekaj let pred upokojitvijo je bil zaposlen v hčerkini družbi in je pogodbeno razvažal sendviče po Sloveniji. Z delom je začenjal ob dveh zjutraj. Sedaj je že leto dni upokojen. Ima tri otroke in štiri vnuke. Zdaj je pa že čas, da svojemu prijatelju, zato se tikava, pokukamo malce pod kožo.

Katera je tvoja najlepša lastnost?

Morda to, da znam biti vztrajen. Oče mi je nekoč naročil, da prebelim dnevno sobo. Imel sem dva dni časa, ker je šla družina na izlet. Pričel sem beliti z valčkom in ta je potegnil s stene star omet. Dnevna soba je bila prej prebeljena z apnom, s kredo in nato z jupolom. Ta mešanica ni hotela ostati na steni, ko si jo zmočil. Nato sem poskusil z očetovim čopičem za britje. Barva je ostala gor in sem potem kar z majhnim očetovim čopičem pobelil precej veliko dnevno sobo. Šlo je pa tako počasi, da sem končal nekaj minut preden so se ostali vrnili domov.

Mlada brata dvojčka Boris in Igor Karlovšek. Vir: osebni arhiv Boris Karlovšek.

Kaj je tvoja največja slabost?

Ni da ni. Naiven sem in verjamem vsem ljudem in se prej ne prepričam, če so zaupanja vredni. Večkrat je zame vse dobro in se ne potrudim dovolj. V osnovni šoli sem tekmoval v matematiki za Vegovo priznanje. Ena naloga je bila zelo težka, druge pa so bile malo manj zahtevne. Za razliko od mojih sošolcev sem se lotil reševanja tiste najtežje. Edini od vseh sem jo v celoti rešil, toda zmanjkalo mi je časa za one druge, lažje. In za razliko od brata, ki je dobil zlato značko, sem sam osvojil srebrno.

Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj?

Imel sem veliko srečo, da sem srečal neverjetnega Leona Štuklja. Njegov pogled na svet me je osupnil. Skušal sem si zapomniti njegove ideje in se obnašati podobno kot on, čeprav je to nemogoče. Ljudem, ki so mu škodovali in se znašali nad njim, je odpustil. Ko so bili potem oni na tleh, pa je dejal: »Ne brcaj človeka, ki leži na tleh!«

Vzornik mi je bil tudi oče. Govoril mi je, da ne smeš hlepeti po stvareh, ki jih imajo drugi. Svoje pa moraš ceniti in braniti za vsako ceno. Kot pisatelj pa mi je največji vzornik brat dvojček Igor.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Srečen sem vsak dan, ker si srečo najdem v malenkostih. Če sem moral kdaj cel dan garati, sem se veselil večera, ko bo težkega dela konec in bom lahko užival v miru ob ženi, v pogovoru z njo, ob jedi, ki mi jo bo pripravila. Srečen znam biti velikokrat ob športnih uspehih naših športnikov, vendar se nič ne more primerjati s srečo, ko prvič vidiš svojo hčerko ali sina.

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Težko sem sprejel odhod mojega očeta, ko sem ob njegovi zadnji uri sedel ob njem in ga do konca držal za roko. Bil sem vzgojen v času bivše Jugoslavije, ko naj bi veljalo bratstvo in enotnost. Z vsem srcem sem verjel v ta ideal. Leta 1977 sva bila z Igorjem v Ženevi. Tja sva prispela v okviru potovanja z Interrailom, ko sva lahko mesec dni uporabljala vse vlake v Evropi. V hostlu za mlade sem šel na stranišče in se zagledal v napis na vratih. Pisalo je: »Raje mrtev kot rdeč« (v nemščini). Takoj sem skočil na hodnik, da najdem tistega, ki je to napisal. V odgovor sva nato z Igorjem na glavni ulici v Ženevi udarila strojni korak in zapela partizansko pesem  Po gozdovih in gorah (v originalu: Po šumama i gorama). Ko sem služil vojaški rok v Makedoniji pa sem ponoči kot dežurni poslušal radio Ljubljana. In oficirji so mi to zamerili in me žalili. Spomnim se, da mi je oficir v obraz zabrusil: »Vsi Slovenci ste p…« Takrat mi je nekaj počilo v glavi in sem mu zabrusil nazaj: »Kdor to pravi, ta je p…« Od takrat naprej sem v sodelovanju z Andrejem iz Metlike, ki je bil desetar minometne enote tako kot jaz, pod komando mladega vodnika Sama iz Zagorja, poveljeval samo še v slovenščini. Kaznim navkljub.

Brata dvojčka, Boris in Igor Karlovšek. Vir: osebni arhiv Boris Karlovšek.

Kdaj in kje si izgubili nedolžnost (katerokoli)?

Ljubezen je najbolj pomembna stvar na svetu, zato bom o tem. Imel sem srečo, da sem lahko šel na maturantski izlet z bratovim razredom. V drugem letniku gimnazije sem padel, ker se nisem naučil nemščine. Toda stalno sem rinil v bratov razred in bil včasih tudi med poukom v njegovem razredu. S sošolci smo se razumeli in učiteljski zbor je dovolil, da grem na maturantski izlet v Španijo z dvojčkom. Tam pa je bila kriza. Punce so se pogovarjale samo o študiju in jaz, ki bi naslednje leto šele šel v četrti razred, za njih nisem bil zanimiv. In zato sem si na plesu raje iskal druge plesalke. Seveda je bilo takrat na Mallorci Nemk dovolj in eno od njih sem si prisvojil. Ali pa si je ona mene.  

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Knjige Francozinje Jean M. Auel iz zbirke Otroci zemlje sem požiral in jih še vedno rad vzamem v roke. Najprej je bila trilogija: Rod jamskega medveda, Dolina konj in Lovci na mamute. Knjige so me prevzele, saj govorijo o naši zgodovini in srečanju neandertalcev z nami. Glasbo imam zelo rad in jo stalno poslušam. Vse mi je všeč, v mladosti pa sem imel najraje Les Humphries Singers, ker sem včasih pel v zboru in mi je bilo njihovo petje zelo blizu. Glasbenik Eric Clapton in njegova Reka solza me vedno znova dotolče. V pozitivnem smislu. Film brez konkurence pa je Pleše z volkovi. V Parizu sem ga prvič videl in takrat užitek ni bil najboljši, ker je bil film  predvajan v originalu. To pomeni, da so igralci govorili angleško, toda ko so se med seboj pogovarjali Indijanci, so bili pa podnapisi v francoščini, kjer pa nisem najbolj doma.

Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sam rad pripraviš?

Vse, kar mi skuha žena, ki je super kuharica. Tako kot je bila super kuharica moja mama. Sam najraje pripravim kranjsko klobaso.

Tvoj najljubši praznik je?

Velika noč. Nekoč sva z ženo imela prikolico v malem kampu Puntica blizu Vrsarja na Hrvaškem. In komaj smo čakali veliko noč, da smo lahko šli prikolico postavit. Takrat sva si vzela tudi kakšen teden dopusta in uživala s prijatelji na morju.

Boris in njegova žena. Vir: osebni arhiv Boris Karlovšek.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Drva so moja sedanja izbira, ker živim tako rekoč sredi gozda. Kar se tiče jedrske elektrarne je vse lepo in prav, dokler se kaj ne zgodi. Nekoč smo imeli v Združenih državah Amerike znanstvenika, zaposlenega v Nasi. Pomembno je prispeval uspešnim odpravam misije Apollo. Je Radečan, tako kot jaz in sem poslušal njegove pomisleke glede jedrske elektrarne v Krškem.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Zemlja je del vesolja in neizogibno se bo zgodilo, da je nekoč več ne bo. Rešitev? Takrat bodo ljudje že odšli na druge planete. V filmu Gladiator je eden od igralcev razmišljal, da se bo pridružil pobiti družini in rekel: »A ne še sedaj.«

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?

Ukinil bi denar in spremenil kapitalizem v nekaj drugega. Kapital si je dal zapisati zakone in neusmiljeno izkorišča zemeljske potenciale na račun izumrtja živali, onesnažuje vodo in zemljo. To se mora končati in se moramo nujno prilagoditi načinu življenja, ki ekološko ne bo sporen. Naj kot primer navedem, da Kitajci izdelajo dovolj vozil za celo Evropo, mi v tovarnah po Evropi tudi, pa še Američani izdelajo prav toliko vozil. To je trikrat preveč. In za izdelavo enega vozila onesnažimo naravo, uničimo habitate, porabimo surovine. Vse to samo zaradi zaslužka, denarja. V nedogled to ne bo šlo. Posledice takega ravnanja so vidne že sedaj.

V zadnjih letih si eden najbolj plodovitih pisateljev, tudi v knjižnicah bralci radi posegajo po tvojih delil. O nekaterih tvojih knjigah, denimo Novinar, Rekviem za pravico, Modri protokol, Generacije, Ostrostrelec in Krvava odkupnina smo pisali tudi na teh straneh. Bolj kot ne so to kriminalni romani, pišeš pa tudi ljubezenske romane in dela za mladino. Medtem, ko tvoj brat Igor piše knjige že od mladih let, si se ti pisanju posvetil v zadnjem desetletju. Zakaj, od kje je ven prilezla pisateljska žilica in mimogrede, si pri pisanju pomagaš z umetno inteligenco?

Marsikaj sem doživel v življenju in za razliko od brata Igorja, ki raje piše fikcijo, bi rad bralcem ponujal stvari, ki so se v resnici zgodile. Do pisanja prvega romana sta me gnala trma, vztrajnost in želja, da povem, kakšna krivica se mi je zgodila.

Nekaj tvojih knjig je izšlo pri založbah, v zadnjem obdobju pa večji del v samozaložbi. Zakaj? In mimogrede, je na obzorju že kakšna tvoja nova knjiga?

Slovenski knjižni trg se spreminja. V času, ko je Igor izdal svojo prvo knjigo, so v Sloveniji letno izdali samo štiri knjige. Letos bodo slovenski avtorji izdali več kot štiristo knjig. Zaradi tega se potem v knjigarnah prodajo samo knjige znanih avtorjev. Več knjig pa se loteva tematike kot je osebna rast, vzgoja otrok, pa nasvetov za življenje. Kriminalke, takih avtorjev kot sem jaz, se v knjigarnah ne prodajajo. Kupcev za njih ni ali pa so redki. Zaradi tega se moramo vsi prilagajati in zame je lažje osebno ponuditi knjige knjižnicam, kot da jih knjižnicam prinese zaposleni v kakšni založbi. On ima s seboj vsaj dvajset knjig in težko prepriča knjižničarja, da vzame več kot en izvod moje. Če pridem sam, lažje predstavim knjigo in tako lahko prodam več kot en izvod.

Nove bodo sledile, če bo šlo vse po sreči tako kot lansko leto, ko sem izdal šest romanov in eno mladinsko knjigo. Načrt za letos je podoben.

Ker prijateljujeva, vem, da rad spremljaš ameriški nogomet, ki ga resnici na ljubo sam niti dobro ne razumem. Si se v mladosti ukvarjal s kakšnim športom? Mimogrede, iz tvojih Radeč je Benjamin Šeško, v eni izmed svojih knjig si opisal tudi zgodbo gimnastika Leona Štuklja, ki si ga imel čast spoznati na štiri oči.

Ne poznam nikogar, ki bi bil tak navdušenec nad športom, kot sem bil sam nekoč. Z Igorjem sva pred vsako tekmo nogometne reprezentance Jugoslavije vsaj en teden slabo jedla, bila bleda, nisva mogla spati in samo o tekmi sva razmišljala. Norela sva ob vsakem golu, jokala, če smo izgubili. Poznala sva vse igralce in še vedno znava na pamet povedati postave Veleža, Železničarja, Crvene zvezde, Dinama iz let 1972 in dalje. Imel sem zelo rad nogomet in ga tudi igral. Slabo. Oče me namreč ni pustil od doma in z vrstniki nisva smela igrati za pionirje in mladince. Seveda sva ga igrala z vrstniki na travnikih, toda to ni bilo isto, kot na stadionu.

Rad sem imel rokomet in strastno navijal za tedanji Aero Celje, ki je igral v jugoslovanski ligi. Na tekmo finala rokometnega pokala, ko je Aero Celje igral proti zagrebškemu Medveščaku, sem bi edini, ki je v dvorano prinesel veliko slovensko zastavo in mahal z njo.

Ob osamosvojitvi sem potem spremljal vsako tekmo slovenske rokometne reprezentance in hokejske reprezentance. Nikoli se nisem jezil, če smo tekmo izgubili. Važno mi je bilo, da navijam za svoje, za Slovenijo.

Ameriški nogomet me je pritegnil že v mladosti in ko sva z Igorjem potovala po Evropi, sem stalno iskal Američane in se z njimi pogovarjal o tem športu, da sem sploh razumel, za kaj pri tem sploh gre. No, sedaj uživam, ker je prišel januar in končnica, ki se bo končala z znanim Superbowlom v drugem tednu februarja.

Boris Karlovšek in Igor Gošte med snemanjem oddaje.

V tvoji knjigi Generacije, kjer pišeš o svojih koreninah, sem lahko prebral, da sta z bratom nekoč veliko potovala. Z vlakom. Zakaj in ali še vedno?

Igor je še kot 17-letni mladenič spoznal na morju neko Beograjčanko in ta ga je navdušila za potovanja. Razložila mu je sistem Youth hostlov in Interrail, o čemer jaz nisem imel niti pojma. In ko sva dopolnila 18 let, je povedal staršem, da greva z vlakom po Evropi. Na srečo je najina starejša sestra Janica prepričala starše, da so naju na pot pustili. In sva šla. Brez mobitelov, kot sedaj in starši so samo upali, da se bova čez trideset dni vrnila. Takrat je bil to podvig, podoben tistim, ko naši otroci odidejo v Vietnam, pa v Avstralijo, Indijo in podobne eksotične kraje. Prepotovala sva Evropo po dolgem in počez, z lovskim nahrbtnikom, ki je hranil vse najino imetje. Denarja je bilo le za preživetje in nekoč sva cel mesec jedla samo kruh in tekočo čokolado. S seboj sva imela fotoaparat in neutrudno slikala ter potem doma kazala diapozitive s potovanj.

Z ženo sva bila v Združenih državah Amerike pa v Londonu in Parizu. Sedaj se mi na daljše poti ne ljubi več. Za razliko od mene pa brat še vedno potuje in obiskuje vse kontinente.

The post Boris Karlovšek: »Naiven sem in verjamem vsem ljudem, tudi tistim, ki niso vredni zaupanja.« appeared first on Slovenec.