BOKSARSKA VREČA: O vesolju z nogami na tleh

Letos sem v živo gledal start misije Artemis 2. Čeprav sem z muko zrl v ekran, ker se mi je že močno spalo, sem pomislil na posadko, ki je že ure čepela v majhni kapsuli Orion - pet metrov krat tri za štiri osebe in vso opremo. Spominjalo me je na srednješolsko zimovanje, ko so nas v hotelu v Ravasclettu v sobo za dve osebi natlačili šest. V hotelu takrat, podobno kot v vesolju zdaj, je normalen človek težko dihal.

Vsakič, ko gledam raketo, ki se odlepi od Zemlje, se v meni okrepi upanje v človeštvo. Zmožni smo res velikih skokov. Zakaj se potem neprenehoma veselimo tudi velikih padcev?

Vse kaže, da so nasprotja, trenja in nesložnost nove koordinate človeštva. Pomislimo na brezna med milijarderji in najrevnejšimi na planetu. Ali pa poglejmo primer omenjene posadke: zmožni smo nove misije na Luno (kdor ne verjame, da smo na Luni že bili, lahko mirne duše neha brati, mu ne morem pomagati), po drugi strani pa se še vedno poslužujemo vojn in sovraštva za ohranitev ekonomskega sistema, ki je nevzdržen.

Geopolitika nad glavami

Raketa je startala iz Kennedy Space Centra na Floridi. To je verjetno še edina organizacija, h kateri Donald Trump ni dodal svojega imena in ji pozlatil vhoda. Očitno mu je ta zgodovinska struktura ušla s seznama. Novo obdobje vesoljskih potovanj ima za države velik pomen. Evropska agencija ESA je v zadnjih letih nekoliko popustila v pomembni tekmi, v kateri je Elon Musk s svojim projektom SpaceX že zmagal. Pred nami pa je velika dilema: kako preprečiti novi oligarhiji, da si prilasti (privatizira) prostor nad našimi glavami?

Karkoli se zdaj dogaja na vesoljski ravni, odpira nova in za vse nas pomembna vprašanja geopolitične narave (čeprav je tukaj prislov »geo« napačen, saj smo že v vesolju). Mreža Muskovih satelitov se veča in veča; če pogledamo Starlinkovo spletno stran, lahko preverimo, kako razširjeno je to omrežje. Mednarodni mediji v zadnjem letu posvečajo pozornost tudi Kitajski, ki je v nekaj letih močno povečala svojo prisotnost v vesolju - pred časom sem pisal o načrtih za nove vesoljske postaje in o velikem projektu, s katerim bi Kitajska premagala ZDA pri ponovnem pristanku na Luni.

Zgodovinski mejniki misije

Po uspešnem startu misije Artemis 2 je Kanadčan Jeremy Hansen - astronavt, fizik in letalski polkovnik - izjavil: »Človeštvo je še enkrat dokazalo, česa je sposobno, in prav vaše upanje za prihodnost nas vodi na tem potovanju okoli Lune.« Na kapsuli Orion se dogaja kar nekaj zgodovinskih novosti:

- Hansen je prvi neameriški državljan na takšni misiji.

- To je prva misija proti Luni, pri kateri sodeluje astronavtka, Christina Koch. Do zdaj so posadke sestavljali le moški. Preostala člana posadke sta Victor Glover in Reid Wiseman.

- Prav Christini Koch se lahko zahvalimo, da je raketa sploh poletela, saj je znala popraviti okvaro na stranišču kapsule Orion.

- Misija bo dosegla rekordno oddaljenost od Zemlje in premagala razdaljo misije Apollo 13, z razliko, da je tokratna razdalja predvidena in ne posledica napake.

- Pridobili bomo nove podatke, ko bo kapsula zavila za Luno. Posadka bo takrat nekaj več kot 45 minut popolno osamljena. Nato se bo prepustila pospešku Lunine gravitacijske sile, ki jo bo ponesla nazaj proti Zemlji.

Vesolje kot skupno dobro

Čeprav je naša politika še vedno vezana na mehanizme 19. stoletja - Trump bi pošiljal vojake v Iran z enako idejo vojskovanja, kot smo jo videli v prvi svetovni vojni, le da bi vse skupaj snemali z novimi iphoni - bo treba od voditeljev kmalu zahtevati, da vesolje začnejo obravnavati kot bogastvo človeštva, podobno kot vodo in zrak. Prvi koraki delne privatizacije nizke orbite, ki jo izvaja Elon Musk, so nevarni znaki naivne, staromodne in počasne politike.

Kdor misli, da se ga dogajanje v vesolju ne tiče, se krepko moti. Predvsem zdravstvo resno spremlja eksperimente v zemeljski orbiti. Pogoji v tamkajšnjih laboratorijih so idealni za izdelavo določenih zdravil in - kot je pred leti pisala revija Nature - za pridelavo določenih proteinov, ki jih na Zemlji težje ustvarimo. Doseganje nizkih temperatur je v vesolju lažje in energetsko cenejše.

Tokratna misija cilja tudi na prelet nevidne strani Lune, ki naj bi bila precej drugačna od gladke in vsem poznane strani. Asimetrija našega naravnega satelita, magnetizem nekaterih najdb in možnost prisotnosti vode bodo za prihodnje ekspedicije ključnega pomena.

V naših rokah ostaja odločitev za tiste dosežke, ki so v službi človeštva. Mislim, da smo že dovolj energije posvetili destrukciji in podpori psihopatov.