BOKSARSKA VREČA: Lahko bi imel tak govor?

Ali imate nekoga, ki ga radi poslušate? Ne mislim na nekoga iz vaših družinskih krogov. Katero osebnost najraje poslušate in se utopite v njene ali njegove besede? Medtem ko razmišljate o odgovoru, si dovolim navesti nekaj svojih imen. Od živečih mislecev lahko omenim Slavoja Žižka. Poslušam vse, kar se od njega da poslušati (in tega ni malo). Alessandro Barbero je druga osebnost; on bi lahko pripovedoval o zgodovini najbolj zakotne province v Rimskem cesarstvu, pa bi bilo zanimivo. Michelle Obama je prav tako odlična govorka in nedvomno Anne Applebaum, čeprav na svet gleda s politično drugačne perspektive kot jaz. Ko mi nekdo omenja besedo »govorec«, najprej pomislim na te štiri osebe.

Letos sem bil dvakrat vprašan, ali bi lahko imel govor na določeni proslavi. Takšna vabila sem pred leti večkrat odklonil. Letos pa se mi je prvič zdelo, da bi vabilo lahko sprejel, a sem bil zaradi službenih obveznosti na dan proslav odsoten. Vsekakor sta mi vabili dali ponovno možnost, da preverim, kaj zame v današnjem času pomeni imeti javni govor.

»Zamejska« govorna kultura je žanr zase. Govornik ima določeno odgovornost do poslušalca, do njegovih pričakovanj in do pridigarske strukture nastopa. Dober »naš« govor je običajno verbalna kemična zmes, ki v poslušalcu sproži pričakovano dozo dopamina in prek kimanja celo endorfine, češ »saj smo vsi v istem čolnu«. Kdor med poslušalci kima, se ni nujno zares strinjal s povedanim, včasih samo podčrtuje pravilnost govornikove izražene misli. Še večji učinek dosežemo, ko svoje misli podkrepimo z obče znanim in priznanim: »kot je Cankar že napisal v svojih tržaških govorih ...«; »celo Kosovel je temu pravil ...«; »kot nas je leta Boris Pahor učil ...«; »ne smemo pri tem pozabiti na Rebulove besede, ko ...« ipd. Obvezna mantra večine govorov je odlomek, posvečen ogorčenosti nad tem, da se pri nas vse razvija zelo počasi. Šele nato se dotaknemo splošno sprejetega dejstva, da je treba dati mladim več prostora. Nekaj stavkov je nujno treba posvetiti sodelovanju med krovnima organizacijama. Kritika provincialnosti našega prostora bo dosegla svoj cilj, če bo zadosti ostra, ne pa snobovsko nastrojena. Ravno toliko, da se bodo nekateri čutili osebno napadene in o tem razmišljali vsaj tri dni. Opazil sem, da imajo pri nas tudi najboljši govori domet trajanja do dveh tednov. Potem je vse kot prej. V pričakovanem govoru ne smemo preskočiti dela, kjer poudarimo: »Resno mislim, da bi morali mladim posvetiti ne le več pozornosti, ampak jim dovoliti tudi, da vstopajo v našo skupnost pri pomembnih poslih« - vsi pričakujejo ta del, tako kot na koncertu Bobbyja Sola ne sme manjkati Una lacrima sul viso. Čeprav je dejstvo, da se naša realnost premika tako, da od petdeset- ali šestdesetletnikov ne moremo zahtevati, naj odstopijo s svojega mesta, saj ga skorajda še niti zasedli niso. Če je vse zamujeno, podzavestno vsi sprejemamo, da bodo mladi čakali, kot so čakale, bolj ali manj, vse prejšnje generacije. Če prav se z mislijo o marsikateri prenovi vsi strinjajo, akcija ni zaželena. Tabu teme ostajajo: bodoči Narodni dom in sramota okrog škandala družbe Dom.

Velik problem vidim v hiperverbalizirani družbi, kjer še vedno pričakujemo »govor enega«, »pogled enega«, »resnico enega«. Verjetno je dober govor sestavljen tako, da v posamezniku sproži željo po spremembi. Dekorativni govor pa ima nalogo, da sicer poimenuje vse, nima pa cilja, da bi karkoli spremenil.

V današnjem času me pri govoru moti to, da se le »govori«. Raje bi stal na odru in pokazal, kako se zamenja vijak, ki se vrti v prazno. Morda bi kdo v tem videl metaforiko naše stagnacije, drugi bi se zares česa naučil, jaz pa bi imel občutek, da sem nekaj naredil. Besede so doživele močno inflacijo. Sicer še verjamem v pisano besedo, govorjena beseda pa ima še veliko sovražnikov in potrebovali bomo kar nekaj časa, da jo ponovno pripeljemo do pomembnih višin (tudi v gledališču). Publika ni nevedna; vsi vemo, kje je kaj gnilo, katere so suhe veje, ki bi jih morali že pred leti odžagati, in kaj bi bilo treba spremeniti. Zadostujejo že manjši sprožilci (triggerji) za akcijo. Ko mi Žižek in Barbero svetujeta knjigo, jo kupim; ko Anne Applebaum navede podatke, ki jih nisem poznal, jih grem preverit. Nekaj je v njihovih besedah, kar me pripravi do tega, da bi se aktiviral. Odvaditi se je treba kemije kimanja.