BOKSARSKA VREČA: Kdaj načrtovati vizijo?

Ali poznate besedo fundraising? Morda ste jo zasledili tudi ob besedi sponsoring. Ah, ti anglizmi. Spominjajo me na čas vlade nepogrešljivega Maria Draghija, ko so besede v žargonu ekonomistov mirile burne duhove kot obkladki (ali placebo tablete). Zelo čuden jezik, ki ga - ne glede na materni jezik - obvlada ločina menedžerjev in upravnikov; ekonomisti se med sabo res odlično sporazumevajo. Ko sem med njimi, mi je jasno, kako so se znanstveniki in filozofi srednjega veka sporazumevali v latinščini.

No, zdaj ste imeli nekaj časa: poznate besedi fundraising in sponsoring? Jaz sem ju sicer večkrat slišal, tokrat pa ju moram dodobra preučiti zaradi nove študijske poti, ki sem jo ubral pred enim letom (a o tem kdaj drugič).

Če bi v naših društvih na košarici, kjer piše »prostovoljni prispevki«, pisalo »fundraising«, bi bilo še kar točno. Gre torej za zbiranje sredstev, ki jih prostovoljno namenjamo kulturnim (a ne samo) organizacijam. V zadnjih letih se ustanove po Evropi vročično ukvarjajo s povečanjem fundraisinga. Zakaj? Vse kaže, da se države čedalje manj angažirajo pri podpori kulturnim ustanovam (to velja za muzeje, gledališča, koncerte ipd. in velja povsod, tudi v Nemčiji, kjer ni več vse zlato, kar se sveti). Nove študije sicer ne predvidevajo, da se bo tudi Evropa morala prikloniti privatizaciji kulture, kot je to znano v anglosaškem svetu. Začutil pa sem nelagodje v trebuhu, ko sem sledil upadajočim grafom zelo znanih in pomembnih kulturnih organizacij in krčenju njihovih sredstev. Zato me ne čudi, da je toliko energije vložene v iskanje sponzorjev (te besede ni treba dodatno razlagati) in fundraisinga.

Za ljubitelje morbidnejše plati ekonomije lahko razkrijem, da je široka veja fundraisinga posvečena oporočnim darilom (pravno se temu pravi tudi volilo), ko se nekdo odloči, da zapusti del svojega imetja kulturni ustanovi. V nekaterih državah so najbolj dobičkonosne donacije vezane ravno na t. i. krog prijateljev, ki v svoji oporoki zapušča del svojega imetja umetnosti. Vsote lahko celo prekosijo nekatera sponzorstva. Najbolj pogosto se to vidi pri muzejih: premožni zbiratelj zapusti svojo kolekcijo in dodatno donacijo za novo gradnjo muzeja ali galerije.

Dobri izvedenci za fundraising znajo ustanovi zagotoviti dolgotrajen tok donacij. Če je prispevek enkraten, pomeni, da nismo zgradili nikakršnega odnosa. Pot do tega denarja je dolga in sloni na zaupanju; odnos ne sme biti manipulativen ali zlagan. Donacije so dar, ne smemo jih zahtevati. Posameznik se za prispevek odloči na podlagi ugleda (imidža) ustanove.

Ko se je predavanje zaključilo, sem pomislil: kako bi preživele naše ustanove, če ne bi imele državnih dohodkov? Kakšen ugled odražajo? Kateri je tisti faktor, ki bi privabil veliko število ljudi in sponzorjev, da bi podprli njihovo delovanje?

Tukaj ne želim poceni polemizirati in ne gre le za subjektivni pogled na stvar. Moje mnenje je in ostaja, da je umetnost dragocena in država lahko mirne duše investira vanjo, ker obogati tudi druge stroke. Pravijo, da še vedno velja parameter 1 : 5, kar pomeni, da za vsak vloženi evro dobimo 5 evrov povrnjenih. Zato ne podpiram privatizacije. Sprašujem se, kako bi se izkazala naša kulturna realnost, če bi se šla igro drugih evropskih kulturnih ustanov. Recimo: kako definiramo »imidž«? Ali je za nas prispevek znak usmiljenja do kulturne ustanove ali je gesta ponosa, ker verjamemo v kulturno moč določene realnosti?

Ko sem se spraševal o tem, sem imel v mislih naš bodoči Narodni dom v Trstu. Čeprav upam, da bomo imeli na razpolago tudi druga sredstva, je dobro pomisliti - ja, že zdaj -, kako bi prodajali vizijo tiste ustanove, kako bi lahko vabili sponzorje (ki se ne zanimajo za dobrobit kulture, a želijo imeti razlog za sodelovanje, nek povratek v družbeni vidljivosti) in zbirali prostovoljne prispevke. Verjetno to ni tako poetično razmišljanje, a kuratorsko delo zahteva tudi takšne poglede. Če je za vse nas vredno vložiti trud v Narodni dom, ali ostaja naša vizija na ravni retorike ali znamo to vrednost tudi poimenovati? Lahko bo to mavzolej nostalgije po preteklosti, ki se ne bo nikoli vrnila, ali pa telovadnica za velike cilje, močna v času, ki šele prihaja.

Stališče in vizijo - mi je rekla docentka - je treba načrtovati dosti prej. Da so lahko vsi povabljeni v velik projekt.