BOKSARSKA VREČA: Katero energijo želimo širiti?

To se je zares zgodilo. Kraj: Trg Puecher v Trstu. Čas: 11:00. Nekaj avtov stoji v koloni zaradi slabo parkiranega vozila, ki zaustavlja promet. Gospa v kombiju ugasne motor, izstopi in gre do slabo parkiranega avta. Odpre voznikova vrata in udari voznika, ki je bil na telefonu: »Moraš proč! MORAŠ PROČ!« Voznik zakriči, reagira nerodno. Odrine gospo z nogo. Skoči iz vozila. Gospa cilja s pestmi v obraz, gospod se zaščiti in telefon mu pade iz rok. Kričanje, prerekanje. Besno rjovenje.

Sceno sem gledal s pločnika. Napetost je dušila ozračje. Nasilja se lahko nalezejo tudi opazovalci, če so takega kova, da se radi spuščajo v že vnet prepir. In res, mlad moški je vskočil mednju in zakričal: »Žensk se ne tepe!« Nato je prijel gospoda za roko. Iz manjšega bara so počasi prihajali še drugi zainteresirani opazovalci. Poznam take poglede in vem, da je najbolje pospešiti korak. Zato ne vem, koliko se je prepir še stopnjeval. Ko sem se vrnil na isti kraj, ni bilo ne duha ne sluha o prepiru. Nikjer nisem slišal policijskih siren. Na srečo situacija ni prekipela, kot je kazalo.

Tudi to se je zares zgodilo. Kraj: tržaška železniška postaja. Čas: ob zadnjem vlaku iz Turina. Na parkirišču se voznika besno prerekata. Eden veli drugemu, naj se ga ne dotika. Drugi mu v obraz zarjovi: »Umakni se!« »Ne boš ti meni govoril, kaj naj naredim!« Ko sem odšel s postaje, sta se še vedno vneto prepirala. Avti so trobili. Napetost se je stopnjevala.

To se je zares zgodilo. Kraj: Ulica Luciani. Čas: 17:00. Iščem parkirišče. Verjetno, si mislim, ga bom našel v tejle ozki ulici, blizu gledališča. Avto pred mano se ustavi sredi ceste. Potrobim, saj avto ni dal nikakršnega znamenja. Iz avta izstopi mlad moški. Veli mi s kazalcem na ustih, naj molčim. Iz avta izstopi še drug moški. Nista dobro razpoložena. Razumem, da je treba mirovati. Za mano, na srečo, ni nikogar. Mlada moška gresta do vhodnih vrat stanovanjske hiše. Iz njih priteče mlado dekle, precej preplašeno.

Na oknu se prikaže še tretji moški. Kriči v jeziku, ki ga ne prepoznam. Dekle se zateče v avto. Voznik gre nazaj v vozilo. Drugi moški odgovarja mlademu na oknu. S palcem si povleče črto pod vratom. Jasno, kaj misli s tem. Preden skoči v avto, me pogleda in dvigne roko (v zahvalo, da sem počakal? V pozdrav?).

Podobni primeri se še in še kopičijo. Veliko podobnih pričevanj imam tudi s strani nekaterih prijateljev. Ne dogaja se samo pri nas, vem. Vseeno pa je to za nas neprijetna novost. Živimo v družbi, ki je čedalje manj strpna, pa vse bolj napadalna in nezmožna komunikacije. Največ gneva se kopiči, ko se vozimo z avtom. Pred skoraj enim letom sem pisal o sociološki študiji, ki jo je pripravil Henry Grabar, v njej dokazuje, da je vzpon nasilja vezan tudi na pomanjkanje parkirnega prostora, na zastoje, prenatrpanost z avtomobili. Gotovo so še drugi razlogi ...

Verjetno je to posledica še iz časa pandemije - minilo je le nekaj let, delamo pa se, kot bi minila že desetletja. Se je nakopičeni bes z interneta pretočil na cesto? Morda je vsega kriv kult jaza? Tudi možno, saj je v družbi čedalje manj empatije. Ob tem je treba še dodati družbena omrežja, ki so še povečala obsesijo primerjanja.

»Duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje,« tako SSKJ definira stanje frustracije. Družba, ki je frustrirana, pa še ne napada fizično. Kakšno stopnjo neugodja in razočaranja je treba doseči, da si pripravljen udariti nekoga v obraz? Pomislimo na vse tiste primere staršev, ki so pretepli učitelja, ker je otroku pripisal slabo oceno. Šolski minister Giuseppe Valditara je februarja sporočil, da bo potrebno zaostriti že obstoječi zakon, ker so se v zadnjih letih povečali napadi nad učnim osebjem. Podobne težave imamo tudi v javnem zdravstvu. Kdor sledi italijanskemu tisku, ve, da se je valj nasilja zaostril tudi proti zdravnikom v bolnišnicah.

Tudi potrpežljivost je nekako zašla v pozabo. Čakanje v vrsti je postalo tudi pokazatelj ekonomskega stanja posameznika: naučili smo se, da lahko proti plačilu preskočimo marsikatero vrsto - od muzeja do letališča, od koncerta do železniške postaje ipd.

Energija emocij nas vedno postavlja pred izbiro. Cassandra Worthy ponuja dobro primerjavo s prvim zakonom termodinamike. Energije ne ustvarimo, lahko jo oddamo ali jo spremenimo.

Še nikoli ni bilo tako pomembno premisliti, kakšno energijo želimo širiti po svetu.