BOKSARSKA VREČA: Kam potuje zamudniški vlak

Če želite spraviti Nemca v zadrego, ga vprašajte, kako je kaj z vlaki. To je zanje odprta rana. Na peronih nemških postaj se ljudje jezijo zaradi ponovnih okvar in živčno preverjajo možne povezave, saj so vsi vlaki v zamudi. Prava ironija, da smo vsa ta leta Nemčijo označevali kot »lokomotivo Evrope«.

Zato je zanimivo vprašati prebivalca Berlina, Hamburga ali Frankfurta, kaj si misli o stanju vlakov v svoji državi. Doživeli boste pogled, poln zadrege; najboljši v razredu je vsa ta leta živel na lovorikah. Z leti je pozabil, kaj pomeni potruditi se, da bi nekaj dosegel. Znanec iz Essna mi je priznal: »Celo slabši smo od Italijanov.« V bogatem vrtu klišejev je to pomenilo, da so bili Italijani nezanesljiv narod, na račun katerega si lahko pripovedoval marsikateri (neokusni) vic. »Zdaj pa smo mi v kronični zamudi,« je še dodal. Zahtevno, pekoče priznanje.

Kaj pa če so to simptomi večjega propada? Na svojih potovanjih opažam, da je lokomotiva Nemčija zaskrbljujoče v zamudi in nič ne kaže, da bi se stanje popravilo v kratkem. Zastoji se kažejo na več področjih: zaposlenost upada, prave integracijske politike pravzaprav nikoli ni bilo, ekološko gibanje je postalo vsem nadležno in zamudno.

Kdo je kriv za vse to? Glede zamud v železniškem prometu je kriv vlak z okvaro. Na elektronskih vozovnicah se pojavlja rdeč napis s klicajem: »Zaradi okvare prejšnjega vlaka« je vožnja prestavljena ali celo odpovedana.

Zdi se mi, da se po vsej Evropi - politično in družbeno - pogovarjamo o tem »prejšnjem vlaku«, velikem krivcu za zamudo. Prejšnja vlada, prejšnji ministri, prejšnje generacije. Krivda je daleč od nas in prepričujemo se, da ne moremo ničesar več spremeniti ali da je za vsak ukrep prepozno.

Zakaj bi varčevali s pitno vodo? Zakaj bi nehali onesnaževati? Naj začne Kitajska, ki je precej večja. Zamuda bi bila lahko dober pokazatelj temperamenta določene generacije, ki bi se morala končno osvoboditi bledih šablon všečkarske politike in reagirati - ne pa čakati na peronu in si pripovedovati zgodbico o prejšnjem vlaku.

Pri tako močni državi, kot je Nemčija, je očitno: njihov vlak ni ničesar kriv. Časopisi, kot sta Der Spiegel ali Die Zeit, so poročali, da je bilo v času Angele Merkel marsikaj prepuščeno upanju, da se bo rešilo samo od sebe. Ko pa so nekatere koalicije poskušale uvesti reforme, so se vsi jezili na predlagane spremembe. Stranka Zelenih je pred nekaj leti predlagala, naj se Nemčija čim prej odreče uporabi plina in drugih fosilnih goriv v gospodinjstvih. Nadomestili bi jih lahko novodobni toplotni stroji, a do reforme ni prišlo. Potem ko so nekateri intelektualci zahtevali resno integracijsko politiko, smo postali priča povsem neintegriranim generacijam, ki v očeh desnih skrajnežev predstavljajo tisti vlak, ki vse zaustavlja. Za zastoj države so krivi Turki, Arabci ali Sirci. Kompleksna situacija ustvarja le rodovitna tla za populistično desnico.

Družbo zastruplja nezadovoljstvo. Vrelci gneva se množijo. Ko so zamude prehude, se strojevodje sploh ne prikažejo. Nekoč sem enega vprašal, zakaj ne preverja vozovnic. »Strah,« mi je priznal. »Strah, da bi me napadli.«

Zamude se trenutno kopičijo celo v letalskem prometu. Vsakič se moram prepričati, da je letalo hitrejša možnost kot vlak. A v resnici se pogosto izkaže, da to ne drži - kljub zamudam vlakov. Poleg tega imam slab občutek tudi zaradi onesnaževanja.

V čakalnicah se mi najbolj smilijo otroci. Opazujem jih, kako se potrpežljivost počasi stopnjuje do krika nelagodja. Spominja me na tiste eksperimente, kjer preverjajo trdnost kovin in točko zloma. Včasih se mi zdi, da smo otroke prisilili v ogromno čakalnico, kjer se vse odvija v obljubi nekega leta, ki neprestano zamuja.

Na zadnjem potovanju sem opazoval, kako dolgo lahko oče zaposluje otroka, preden mu potisne v roke tablico. Vzel ga je v naročje in mu govoril, govoril, govoril. Ne vem, kaj vsega mu je pripovedoval, a bilo je tako napeto in zanimivo, da se otrok sploh ni dolgočasil. Ob drugem čakanju sem gledal družinico, kako lista lepo in pisano knjigo. Otrok je pritisnil kazalec na risbe, mama je nekaj pripomnila in vsi so se zasmejali.

Tako suvereno obvladovanje kaosa je znak, da obstajajo še taki, ki se ne bodo predali gnevu, živčnim izpadom in napetosti, ki nas obdaja.Takšni umirjeni trenutki so znamenje, da verjetno še ni čas propada.