BOKSARSKA VREČA: Dobri namen razočaranega človeka

»Svet se spreminja z nepričakovano hitrostjo, zgodovina drvi naprej in najbolj malomarnim ali lenim ne pušča oddiha. Občutek zmedenosti, kot tudi neobičajna stopnja strahu, sta široko razširjeni duševni stanji: čisto vsi ju lahko zaznamo v vsakdanjem pogovoru. Filozofa ali politologa ne potrebujemo - zadostuje nam že prijatelj v baru, da ugotovimo, kako ljudje na sedanjost gledajo osuplo, na prihodnost pa zaskrbljeno.«

Michele Serra je v prejšnjih dneh nastopil s pobudo za skupno manifestacijo 15. marca, na kateri naj bi se združili vsi tisti, ki v srcu evropsko mislimo. Vabil je, naj se po trgih predstavimo brez političnih zastav; naj zaplapola le evropska. Serrova pobuda je v minulih dneh naletela tudi na kritike - modrost prijatelja v baru zelo verjetno ne zadostuje. Na evropski zastavi se za vsako zvezdico skrivajo različne predstave »starega sveta«.

Sprevodi, manifestacije in protestni shodi so vedno dober znak. Predvsem takrat, ko si prizadevajo vzpostaviti neko širšo skupnost, zato da »v tem, kar misliš, nisi sam«. Manifestira se predvsem za mlajše generacije, da se izrazi nestrinjanje s trenutno realnostjo. Kljub temu da ima Serrova pobuda dober namen, me prav asociacija manifestacija-mladi sili h krajšemu razmišljanju. In vem, da bo za nekatere tudi moteče. Kot dolgoletni Serrov bralec si dovolim reči, da se Michele Serra postopoma spreminja v viteza neke odtujene in zaprašene generacije. Nekateri bi se zadovoljili z definicijo boomer. Ko najdem boljši izraz, vam javim.

Smo prepričani, da se je Serrova retorika zmožna prebiti do mlajših src? Dober odgovor najdem v njegovih knjigah Gli sdraiati (Ležeči) in Ognuno potrebbe (Vsakdo bi lahko). Predvsem v knjigi Gli sdraiati ni najti možnega stika med tema dvema svetovoma. Ob ponovnem branju se skoraj poraja občutek, da je Serrova generacija žrtev trdoglave mladine, ki noče razumeti starejše generacije. Serra nedvomno spada med »razočarane«. Zato pogrešam satiričnega Serro, ki je v reviji Cuore vse tja do rubrike Satira preventiva verjel v moč spremembe in pretresa.

Poznam ugovor: »Ampak s časom postanemo vsi bolj previdni.« V italijanščini pravijo tudi »moriremo tutti democristiani«, kot bi nam ne zadostovala pandemija. Zdi se mi, da potrebujemo manj previdne mislece. Take, ki bi znali nagovoriti tudi tiste mlade, ki se trenutno prepoznavajo v fašistoidni realnosti.

Spletna revija Facta.News objavlja podatek, da so »od Nemčije do Južne Koreje« predvsem moški prebivalci pod 30. letom »glavni podporniki širitve skrajne desnice«. Presenetilo me je, da je večina »skrajnežev« v starostnem pasu med 18. in 24. letom. Odstotki so pomenljivi, še posebno ko pomislimo, da je 36 % Nemcev pod tridesetim letom volilo AfD. Zakaj se generacije, ki predstavljajo bodoči svet, skušajo zabetonirati v starokopitno in zaprašeno ideologijo? Po mojem so tudi oni »razočarani«.

Zato mislim, da so starejši »razočaranci« prav zaradi svojih življenjskih izkušenj tisti, ki bi morali drugače gledati na mlade in na spreminjajoči se svet. Čeprav svet ne napreduje po tirnicah, ki so si jih zamislili, smo še vedno v času, da nekaj ukrenemo.

V zadnjih dneh je Michele Serra dodal, da je mislil manifestirati za miroljubno Evropo in ne za Evropo, ki podpira načrt ReArm Europe. Med evropskimi zastavami bi se torej lahko pojavila tudi zastava miru? Morda jo nekateri še hranimo doma. Celo jaz vem, kje je moja, saj jo hranim skupaj z zastavo Evrošole. In to še iz časov, ko je Serra v svojih člankih za časopis Cuore ali v oddaji Il laureato še grizel. Jedro Serrove ideje predstavlja še vedno nekaj dobrega za naš jutri. Toda treba je prevzeti jasnejše stališče, kot je pred nekaj dnevi lepo napisal Tomaso Montanari: »Ta manifestacija je lahko pogumen korak naprej, ki nas izvleče iz primeža te strašne tesnobe. A ne bo koristila, če bo vse ostalo dvoumno in neizrečeno - če se ne odločimo, da spremenimo smer plovbe, kot bi rekel Stefano Rodotà. "Ali naredimo Evropo ali pa umremo", je zapisal Serra. Obstaja nevarnost, da jo, če jo bomo še naprej oblikovali tako, kot smo jo do sedaj, ko celo stopamo v vojno, da se bo ta ločilni "ali" spremenil v vezalni »in«: naredimo Evropo in umremo. Zato bi zastava miru ob evropski zastavi povedala tisto najpomembnejše: stojimo na strani evropskih narodov, tudi ukrajinskega. Hočemo, da živijo.«