BOKSARSKA VREČA: Ali bi še namakali dudo v žganje?

Prizorišče: Večer v otroški sobi. Oče stoji pri vratih, z roko na stikalu za luč.

OČE: Hej, sinček, čas je za spanje, prav?

SIN: Prav.

OČE: No, zapomni si - tam v kotu je škatla z vsem pornografskim gradivom, kar ga obstaja na svetu. Tudi z zares bizarnimi stvarmi, ki bi te lahko zaznamovale za celo življenje. Zaupam ti, da ne boš gledal vanjo, prav?

SIN: Prav.

MOŽ V KOTU SOBE: Čustva so za luzerje.

(Sin ga nemo pogleda.)

OČE: Aja, pa še ta tip bo celo noč ždel tukaj in nenehno stresal naključne sovražne izjave. Samo ignoriraj ga, prav?

(Sin pokima.)

OČE: Ko smo že pri tem - tista zlobna dekleta s tvoje šole bodo stala tamle in vso noč razpravljala o tebi. Pa še ta ruski heker te bo ves čas nadlegoval za geslo.

RUSKI HEKER (sedi ob postelji in tipka po prenosniku): Nisem heker. Jaz sem Amazonova podpora strankam!

OČE: Samo ignoriraj ga, prav? Rad te imam, mali.

(Oče ugasne luč in odide.)

Zgoraj opisani prizor je scenarij oglasa iz kampanje za ozaveščanje staršev z naslovom Pametni telefon za vaše otroštvo. Preventivna akcija je na ameriških televizijah stekla lani septembra in požela izjemen uspeh. Scenarij pretresljivo, a verno ponazarja nevarnosti, ki so jim izpostavljeni otroci in mladoletniki, ko v roke dobijo vsemogočno tehnologijo pametnega telefona.

V zadnjem času so se razprave na to temo razplamtele. Nekatere države, med njimi Avstralija in verjetno kmalu tudi Španija, bodo uveljavile stroge starostne omejitve za uporabo družbenih omrežij. V Avstraliji boš moral biti starejši od 16 let za dostop do platform, kot so TikTok, Facebook, Instagram, X, YouTube, Snapchat, Reddit, Threads in Twitch.

Težava s pametnimi telefoni je dvojna. Po eni strani obstaja zunanja nevarnost, ki jo predstavlja minsko polje družbenih omrežij, pornografije in hekerjev. Po drugi strani pa se soočamo z notranjo nevarnostjo - upadom kognitivnih sposobnosti, ki ga je že leta 2010 nemški nevroznanstvenik Manfred Spitzer poimenoval digitalna demenca.

Ali so takšne omejitve nujne? Ob tem vprašanju se mi utrne prispodoba. Zadnje tedne preučujem videoposnetke ameriškega mestnega življenja s konca 19. in začetka 20. stoletja. V nemih filmih vidimo ljudi z žarom v očeh - generacije, ki so se zavedale velikega zgodovinskega preobrata. Moje zanimanje pa so pritegnili predvsem stari avtomobili, ki precej nerodno švigajo med množico ljudi, ki brezskrbno hodijo sredi ceste. Takrat se je vse premikalo še brez kakršnih koli pravil.

Danes vsi vemo, da so ceste nevarne. Otroku ne stisneš v roke avtomobilskih ključev s šepetom: »Samo previdno in ne vozi po avtocesti.« Vozijo lahko le polnoletni, pa še ti pod strogimi pravili. Tudi pešci morajo upoštevati red. Te omejitve niso ustavile razvoja mest; nasprotno, naredile so ga varnega in vzdržnega. Zato uvedbe strožje zakonodaje za mladoletnike ne vidim kot kratenja svobode (čeprav nekateri ob tem že glasno negodujejo), temveč kot nujen odziv na tehnološki napredek.

Cal Newport, avtor uspešnic Digitalni minimalizem in Deep Work, v svojem podkastu pogosto predstavlja svoj odnos do digitalnega sveta. Z ženo sta se odločila, da tehnologijo na svojem domu ponovno spremenita v orodje, namesto da bi bila »neomejena magija«, ki je vedno povezana s spletom. Njuna otroka smeta uporabljati le namenske naprave (Single-Use-Tech): telefon je za klice, televizija za filme, konzola za videoigre in MP3-predvajalnik za glasbo.

Se sliši nemogoče? Podobne primere navaja tudi Austin Kleon (avtor knjige Kradi kot umetnik), ki je svoje otroke naučil celo snemanja avdiokaset. Skupaj pobarvajo ovitek in nato posnetek poslušajo doma. Obe metodi temeljita na prepričanju, da morajo otroci dobiti čas, da dozorijo, in da stvari v življenju zahtevajo določeno trajanje. Če se vse zgodi v trenutku (s tleskom prstov), so lahko posledice nepredvidljive in zaskrbljujoče.

Sama dobra volja posameznikov ne bo dovolj; potrebovali bomo jasna pravila in zakone. Tudi starši, ki so nekoč dudo namakali v žganje, so sčasoma spoznali, da to morda res pomiri otroka, a mu hkrati dolgoročno škoduje. Družba mora postaviti meje, da mladim omogoči zdravo in varno pot v prihodnost.