ARTICLE AD
Bojan Kocjan, dolgoletni prostovoljni gasilec, mentor mladim in aktiven član gasilske organizacije na lokalni, regijski in državni ravni, je prejemnik najvišjega priznanja Gasilske zveze Slovenije – priznanja Matevža Haceta. To priznanje ni le simbol časti, temveč potrditev dolgoletnega, doslednega in predanega dela v gasilstvu, ki presega osnovne naloge prostovoljnega gasilca in obsega vodenje, organizacijo, izobraževanje ter skrb za prenos znanja na mlajše generacije.
Priznanje Matevža Haceta je najvišje stanovsko priznanje, ki ga podeljuje Gasilska zveza Slovenije. Poimenovano je po pomembni osebnosti slovenske gasilske zgodovine – Matevžu Hacetu, prvemu predsedniku gasilske zveze Slovenije po drugi svetovni vojni.
Priznanje se podeli posameznikom za izjemne zasluge in dosežke na področju gasilstva, po 60. letu starosti, kar kaže na težo in prestiž tega priznanja. Kocjan je eden najmlajših prejemnikov: »Meja je 60 let, kar sem jaz šele dobro presegel. Ostali, ki so letos prejeli to priznanje, so že starejši gospodje,« pove naš sogovornik.
Svojo gasilsko pot je začel kot pionir v Prostovoljnem gasilskem društvu Šalka vas pri sedmih letih. Pri 18. letih je postal operativni gasilec, vodil društvo kot poveljnik in sedaj kot predsednik, bil mentor mladini, podpredsednik in poveljnik Gasilske zveze Kočevje. V aktualnem mandatu 2023-2028 je predsednik regijskega sveta Regije Ljubljana II in član Upravnega odbora Gasilske zveze Slovenije. Tudi v preteklosti je opravljal odgovorne funkcije na nivoju GZS, kjer je bil pet mandatov član komisije za požare v naravnem okolju, član štaba operative GZS in pomočnik poveljnika GZS ter od leta 2008 do 2018 član štaba za vodenje velikih intervencij.

Sodeloval je pri pripravi več izobraževalnih vsebin, razpisih, razvojnih usmeritvah gasilstva in tudi pri prenovi infrastrukture – med drugim večkrat pri obnovi gasilskega doma v Šalki vasi. Bil je predsednik oz. član organizacijskih in tekmovalnih odborov za organizacijo različnih državnih in regijskih gasilskih tekmovanjih, tudi mladinske gasilske olimpijade leta 2011 v Kočevju.
Sodeloval je pri več sto intervencijah, nekaterih zelo zahtevnih, tudi življenjsko nevarnih. Dve izmed njih sta se mu še posebej vtisnili v spomin: »To sta bila požara kočevskih šol, Gimnazije in srednje šole leta 2012 in OŠ Stara cerkev leta 2013. Ko gori šola, si ne moreš pomagati, da ne bi pomislil na otroke, ki se tja vsak dan vračajo.«
Gasilec od nekdaj in za vedno
Njegovo življenje je tesno povezano z gasilstvom, tako v širšem kot družinskem smislu. Prihaja iz gasilske družine – stari ata je med drugo svetovno vojno pred okupatorji Italijani skril motorno brizgalno, oče je bil tajnik in predsednik društva, sinova pa sta prav tako aktivna operativna gasilca. Gasilstvo je zanj način življenja, ne zgolj dejavnost. »To je poslanstvo. Trudim se delati dobra dela. Na ta način bogatim sebe in morda tudi druge,« pravi.
Posebno pozornost namenja delu z mladimi, ki ga vidi kot najzahtevnejši, a tudi najpomembnejši segment gasilstva. »Otroci se radi pridružijo gasilcem, če jih znaš animirati. A ostane jih malo. Potrebuješ deset otrok, da imaš v odrasli dobi dva gasilca. V mladosti se pripravljajo, šolajo, da bi po 18. letu postali operativni gasilci . Potem pride študij, služba, družina, in v tem obdobju jih je težko zadržati,« razlaga. Vendar kljub izzivom vztraja, saj verjame, da se vztrajnost obrestuje.
»Telefona nisem ugasnil že več kot dvajset let. Če sem doma, sem v pisarni in delam za različne nivoje gasilstva, dela je dosti.« Njegovo delo ni omejeno na eno funkcijo ali društvo, temveč sega od lokalne enote do nacionalne zveze. In povsod pušča sledi – ne samo v projektih, temveč v ljudeh.
Priznanje Matevža Haceta, ki ga je prejel, mu pomeni zelo veliko – ni osebna trofeja, ampak priznanje vsem, ki so z njim gradili uspešno zgodbo gasilstva. In čeprav priznava, da je konkurenca za tovrstna priznanja velika, je vesel, da so v njem prepoznali zanesljivost, predanost in širino delovanja.