Bojan Emeršič iskreno o mamini demenci “Naučil sem se potrpljenja, da ne zahtevam več kot si želi”

Bojan Emeršič, vrhunski igralec in prvak ljubljanske Drame, je z nami spregovoril o eni najtežjih preizkušenj, ki jih prinaša življenje — o bolezni svoje mame, ki živi z demenco. Ne kot strokovnjak, temveč kot sin, ki se dnevno sooča z nepredvidljivimi obrazi te zahrbtne bolezni.

Bojan Emeršič priznal, da življenje zahteva potrpljenje in razumevanje

Demenca ni bolezen, ki prizadene le bolnika. Pogosto je največja teža na ramenih svojcev. Prav o tem je spregovoril tudi Emeršič, ko je opisal svojo pot učenja v zadnjih letih:

“Naučil sem se potrpljenja, da ne zahtevam več kot si želi. Veliko let, veliko lažje bo, če mu poenostavimo življenje. Se mi zdi, da v domovih se vse hitreje razvija, ker ni osebja, ni dovolj ljudi.”

V teh preprostih, a težkih besedah je zajeto vse, kar svojci dementnih oseb dnevno doživljajo: stisko, prilagajanje, iskanje ravnovesja med skrbjo in sprejemanjem, kako zelo omejeno je tisto, kar bolnik še zmore.

Ko možgani počasi ugašajo je težko pravi

Demenca. Ena sama beseda, za katero se skriva cela vrsta bolezni, pri katerih možgani človeka počasi ugašajo. Celice odmrejo, spomin bledi, sposobnosti izginjajo, korak za korakom.

Najtežje pri vsem tem pa je, da bolezen največkrat ne prizadene le tistega, ki z njo živi, ampak tudi vse okoli njega. Svojce, partnerje, otroke. Ker človek, ki ga poznaš vse življenje, počasi odhaja, pa še vedno sedi tam, pred tabo. Najprej odpove spomin.

Potem začne človek izgubljati občutek za prostor, čas. Težje komunicira. Ne prepozna več bližnjih. In na koncu ne zmore več niti osnovnih stvari: jesti, skrbeti zase, vstati iz postelje. Vsaka stvar postane napor, ki ga možgani preprosto več ne znajo izvesti.

Demenca se razvija počasi

Vse to se ne zgodi čez noč, lahko traja več let. In ravno v tej počasnosti je največja preizkušnja za svojce. Potrebna je ne le skrb za vsakdanje stvari, temveč predvsem ogromno potrpljenja. Čustvena vzdržljivost. Sprejemanje. In neprestano učenje, kako pomagati, ne da bi koga nevede še bolj prizadel.

Težka resnica: največjo stisko doživljajo svojci

Čeprav demenca prizadene bolnika, je za svojce pogosto še hujša. Z vsakim dnem morajo opazovati, kako oseba, ki so jo poznali vse življenje, počasi izginja v svoj notranji svet. Veliko stisk povzroča tudi občutek nemoči: bolniku ne moreš pomagati tako, kot bi želel. Vsak napredek bolezni prinaša nove prilagoditve, nova odpovedovanja in vedno več odgovornosti na strani svojcev.

Tako kot je poudaril tudi Bojan Emeršič, bolezen zahteva ogromno potrpljenja. Zahtevati več, kot bolnik še zmore, je nesmiselno in za obe strani boleče.

“Največ težav dela svojcem dementnega človeka, predvsem je treba veliko potrpljenja in informiranosti,” je poudaril igralec. In dodal: “Veliko lažje bo, če mu poenostavimo življenje.”

Foto: Demenca Vir: Freepik

Pomanjkanje kadrov v domovih: vse pogostejša težava

Ob tem Emeršič izpostavi še eno perečo težavo, pomanjkanje osebja v ustanovah, ki skrbijo za starostnike: “V domovih se vse hitreje razvija, ker ni osebja, ni dovolj ljudi.”

Ta izziv je realnost številnih domov za starejše po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Zaradi kadrovskega primanjkljaja pogosto ni mogoče nuditi individualne, prilagojene oskrbe, ki bi jo dementni bolniki potrebovali. V mnogih domovih so zaposleni preobremenjeni, kar dodatno otežuje že tako zahtevno oskrbo bolnikov s specifičnimi potrebami, kot jih prinaša demenca.

Kako lahko svojci pomagajo sebi in bolniku?

Strokovnjaki pogosto poudarjajo nekaj ključnih smernic za svojce:

• Informiranost: razumevanje bolezni pomaga sprejeti obnašanje bolnika, ki ni posledica trme, ampak propadanja možganskih funkcij.
• Poenostavitev rutine: manj dražljajev in enostavnejše naloge bolniku pomagajo, da se v vsakodnevnih opravilih bolje znajde.
• Potrpežljivost: pričakovati, da bo bolnik deloval kot nekoč, vodi v frustracijo.
• Pomoč zase: svojci morajo poiskati tudi pomoč zase – v obliki skupin za podporo, svetovanja ali kratkotrajne razbremenitve.

Ko ni več “kot je bilo”, a bližina ostaja

Demenca odvzame človeku spomin, orientacijo, samostojnost, a ne odnosa. Zato je prisotnost, nežnost, stik, tudi če besed več ni, še vedno tisto, kar bolnik najbolj potrebuje. Kot poudarjajo številni svojci, bolnik morda ne bo več znal izreči: »Hvala, ker si tu.« A občutil bo, da je nekdo tam.

Napisal: K. J.

Vir: Facebook – Revija Jana, moja-lekarna.com

Demenca: Znaki in kako jih prepoznati

The post Bojan Emeršič iskreno o mamini demenci “Naučil sem se potrpljenja, da ne zahtevam več kot si želi” first appeared on NaDlani.si.