Bogo Grafenauer

Na današnji dan 16. marca 1916 se je v Ljubljani rodil slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral zgodovino in zemljepis. Diplomiral je leta 1940. Štiri leta kasneje je zagovarjal svojo doktorsko dizertacijo z naslovom Boj za staro pravdo, Slovenski kmet ob koncu 15. stoletja in začetku 16. stoletja. Istega leta je postal asistent, leta 1946 docent za zgodovino Slovencev, 1951 izredni profesor in leta 1956 redni profesor. Leta 1968 je postal dopisni član SAZU, 1971 pa redni član.

Ob njegovi šestdesetletnici so v časopisu za slovensko krajevno zgodovino zapisali: ’30 let že opravlja pedagoški poklic na univerzi in vsa povojna generacija slovenskih zgodovinarjev je šla skozi njegovo šolo. K temu zunanjemu okviru lahko dodamo še številne druge funkcije, tako predsedstvo Zgodovinskega društva za Slovenijo (1968—1974), dolgoletno urednikovanje pri Zgodovinskem časopisu (1947—1969), članstvo v redakciji Zgodovine narodov Jugoslavije I. in II., v redakciji Jugoslovenskega istorijskega časopisa in drugod, številne referate na strokovnih zborovanjih doma in v tujini. Po očetovi družini je povezan s Koroško in je že med vojno po naročilu lOOF pripravil elaborat o jugoslovansko-avstrijski meji, leta 1946 je bil član naše delegacije na mirovni konferenci v Parizu‘.

V prej omenjam časopisu so ob Grafenauerjevi smrti zapisali, da se je uveljavil predvsem na treh področjih zgodovinskih raziskav. Najprej se je ukvarjal predvsem z zgodovino slovenskih kmečkih uporov v fevdalizmu in je kasneje ta pogled razširil še na širši jugoslovanski prostor. Tu v ospredje stopa njegovo delo Agrarne panoge. ‘Drugo in po mnenju poznavalcev njegovega dela nemara najpomembnejše področje raziskovalnega dela pa je bilo raziskovanje najstarejših obdobij srednjega veka, obdobje naselitve Slovencev in drugih južnih Slovanov na Balkanu in v Vzhodnih Alpah. Tu je odpiral vprašanja kontinuitete staroselcev, razmerja z Obri ter nastanka prvih slovanskih držav – predvsem Karantanije. K njenim problemom se je pri svojem delu večkrat vračal.‘ Posebno pozornost pa je namenjal raziskovanju zgodovine Koroške v 19. in 20. stoletju.

Zgodovinar in bibliotekar Miloš Rybař je o svojemu profesorju zapisal: ‘V času študija smo njegovi študentje občudovali njegovo obsežno znanje in sijajen spomin. Danes, ko smo njegovi nekdanji učenci tudi sami profesorji in primemo tudi včasih za pero, se ob pogledu na njegovo bibliografijo vprašamo, kdaj vse to utegne napisati ob univerzitetnih predavanjih, utrudljivih izpitih in še raznih drugih funkcijah‘.

Leta 1963 in 1971 je bil prejemnik nagrade Kidričevega sklada, leta 1987 je prejel zamejsko Tischlerjevo nagrado in leta 1989 Kidričevo nagrado za življenjsko delo. Grafenauer je umrl 12. maja 1995 v Ljubljani. Ob njegovi smrti je Peter Štih zapisal: ‘Z odhodom akademika in profesorja Boga Grafenauerja je nastala v slovenskem zgodovinopisju in sploh v slovenskem kulturnem in intelektualnem prostoru velika praznina, ki se je jasno zavedamo. Mnoge med nami, to je pravzaprav vse povojne generacije slovenskih zgodovinarjev, ki so se šolali na ljubljanski filozofski fakulteti do začetka osemdesetih let, vežejo na uglednega profesorja osebni spomini, bodisi s predavanj, izpitov, ekskurzij in simpozijev, bodisi s kakšnih drugih srečanj, ki bodo pač živeli z nami neizbrisno do našega konca. Predvsem pa nam poleg spominov nanj ostajajo njegova številna in pomembna dela, ki bodo spremljala še naše zanamce in s katerimi si je profesor Grafenauer sam postavil najlepši, najtrdnejši in pravi spomenik. S svojimi deli se je zapisal tako v zgodovino kot med Slovence; oboje pa je pomenilo smisel njegovega življenja. Nam pa ostaja naloga, da z objavo njegovih najpomembnejših izbranih del pripravimo enega temeljnih priročnikov za starejšo slovensko zgodovino.‘

Viri: Wikipedija, Kronika, Zgodovinski časopis