5 days ago
46
Dolga leta je internet deloval po tihem dogovoru. Mediji so ustvarjali vsebino, Google je pošiljal bralce, bralci so klikali, oglaševanje je plačevalo novinarje, urednike, fotografe, tehniko in strežnike. Sistem ni bil popoln, bil pa je razumljiv. Če si ustvarjal vsebino, si lahko pričakoval vsaj del prometa nazaj. Potem je prišla umetna inteligenca.
Najprej kot pomoč. Nato kot orodje. Danes pa vse bolj kot vratar, urednik, povzemalec in nadomestek klika. Umetna inteligenca je prebrala splet, se naučila iz novinarskega dela in uporabniku ponudila odgovor, še preden je ta sploh prišel do izvirnega vira. Bralec vpraša. AI odgovori. Klik izgine. To ni več prihodnost. To se dogaja zdaj.
Veliki mediji po svetu že beležijo velik padec prometa iz Googla. Pri manjših medijih je slika pogosto še bolj brutalna, saj so bili prav ti najbolj odvisni od iskalnikov, Discoverja in družbenih omrežij. Kar je nekoč pomenilo stabilen vir obiska, danes ni več zagotovilo za nič. En algoritem, ena sprememba prikaza, en AI-povzetek nad rezultati iskanja — in tisoči evrov prihodkov lahko izginejo čez noč.
Toda to ni samo poslovni problem medijev. To je precej širše vprašanje. Če mediji ne bodo mogli več financirati novinarstva, kdo bo hodil na seje občinskih svetov? Kdo bo preverjal dokumente? Kdo bo klical ministre, direktorje, župane in uradnike? Kdo bo sedel v sodni dvorani, bral razpise, primerjal izjave, preverjal pogodbe in spraševal neprijetna vprašanja?
Umetna inteligenca zna povzeti. Zna prepisati. Zna urediti. Zna ustvariti vtis, da ve. Ne more pa sama od sebe iti na teren. Ne more potrkati na vrata. Ne more zgraditi vira. Ne more prevzeti odgovornosti, ko je treba objaviti nekaj, kar nekomu ne bo všeč.
English (US)