Bob Dylan: Through The Open Window – The Bootleg Series Vol. 18, 1956-1963

Piše: Matej Krajnc

Sony Legacy, 2025

Najprej bi bilo vnetim YTbarjem treba povedati, da pesem Roll On, John na novi izdaji Bootleg Series nima nič s tisto, ki jo je Dylan objavil na albumu Tempest, saj pod slednjim posnetkom zvesto pišejo Bootleg Series Vol. 18. A take in podobne reči so se Dylanu dogajale skozi vso kariero, obtoževali so ga plagiatorstva, ko je povsem jasno šlo za medbesedilnost, se smehljali ali zgražali, ko je v duhu folkovskih glasbenikov dejansko jemal od vsepovsod in niti van Ronk ga ni na gobec, ko si je prisvojil njegov aranžma House Of The Rising Sun. Kako se je začela Dylanova zgodba, smo slišali že na prvem poglavju Bootleg Series pred več kot tridesetimi leti. V osemnajstem poglavju smo prišli nazaj na začetek in se vrnili še malce bolj nazaj, v leto 1956, ko je Dylan bil v bendih in v Minnesotti igral takratne uspešnice, denimo Let The Good Times Roll, ki uvaja tokratno zbirko. Pri založbi so šli v globoke arhive in na domače zvočne zapise. Dylan kot rokenroler. To smo slišali tudi pozneje, ko je leta 1962 objavil Mixed Up Confusion. Dylan kot Woody. To smo poslušali v letih 1961-63, a s pomembno avtorsko nadgradnjo, ki ga je nato precej hitro odpeljala izpod sence znamenitega vzornika. Takisto smo leta 1962 Dylana poslušali kot 80-letnega bluesovskega prodajalca duše. Poslušali smo ga na posnetkih drugih, denimo v studiu s Harryjem Belafontejem, Carolyn Hester, Big Joejem Williamsom, Victorio Spivey … In ko se je po Blowin’ In The Wind tudi kraljevina mainstrema odprla na ves stežaj, je Dylan še malo počakal, nato pa rekel folkovski sceni nasvidenje in šel naprej. Na pričujoči zbirki se potovanje konča, še preden se je to zgodilo. Na prvih šestih plošščah slišimo vse tisto že zgoraj omenjeno, širok nabor neobjavljenih, redkeje dosegljivih in že priobčenih pesmi iz teh zgodnjih let, od tradicionale do prvih avtorskih presežkov in za nameček še koncert iz dvorane Carnegie Hall (1963) v celoti. Priložena je obsežna trdo vezana knjiga, ki z glasbenozgodovinskega stališča učinkovito dopolnjuje glasbo. Dylanologi večino ali vse, kar je zdaj končno na voljo tudi uradno, že poznajo, a to ta hip ne igra vloge: pričujoča izdaja je ena najpomembnejših Dylanovih arhivskih izdaj nasploh. In spet ne igra vloge, ali bodo pristaši lahko odšteli 160 evrov za zbirko. Na voljo je skrčena različica na dveh CDjih, na kateri slišimo izbrana poglavja; tudi tisto je čisto dovolj, da poslušalec ne izgubi uvida v zgodovinski pomen dotične izdaje, a premalo, da se vanjo res poglobi, če bi to hotel.

Pred leti sem za revijo Muska pisal o zgodovini govorečega bluesa in Dylan je bil eden najbolj zanimivih avtorskih predstavnikov tega žanra. Med drugimi takimi je tudi Johnny Cash, vemo pa, da na čelu komercialne vidnosti govorečega bluesa stoji prav Guthrie, gospod, ki je verjel, da lahko kitara pokonča fašiste, in ki je ljudsko glasbeno izročilo ZDA, zvečine izvirajoče seveda od drugod, prvi zelo vidno povezal v avtorsko culo za t. i. “belo” občinstvo. Dandanes je s takimi termini treba ravnati previdno, zlasti v luči vsega, kar se pravkar dogaja po svetu. A če to za hip odmislimo, dobimo s pričujočo zbirko tudi zelo dober uvid v avtorski razvojni lok t. i. “belega bluesa” alias zgodnje countryjevske glasbe; vemo, da naj bi se ta lok začel nekje z Jimmiejem Rodgersom v dvajsetih letih 20. stoletja, kar je zavest, močno prisotna tudi v Dylanovih zgodnjih letih. Tu so že kar na začetku vsi možni Blindi, Big Bill Broonzy, Robert Johnson, Elvis in vse preostalo, od mornarjev do delavcev. Tu je tudi Dylanov suh humor, ki je pozneje s pomočjo medbesedilnosti še posebej žlahtno barval njegov opus.