»Biti Tržačan pomeni govoriti slabo več jezikov«

Po projekciji filma Un anno di scuola (Šolsko leto) Laure Samani je iz dvorane v okolici Drevoreda 20. septembra v Trstu stopilo več znanih obrazov. Marsikdo, predvsem skupina mlajših znancev, je bila nad filmom navdušena. Pogled na Trst skozi filmsko zgodbo o odraščanju najstnikov je res svojevrsten. Če si kdo predstavlja, da gre za kultno najstniško dramo Il tempo delle mele (Zabava) po tržaško, se krepko moti. Režiserka razvija številne romaneskne postopke skozi osebno oziroma filmsko interpretacijo, kar je potrdila tudi sama med pogovorom za Primorski dnevnik. Gre namreč za zgodbo o najstništvu, ki se dogaja v Trstu leta 2007 in ki je nastala na podlagi istoimenskega romana Gianija Stuparicha. Oblikujejo jo mladi brez igralskih izkušenj, med njimi tudi nekateri tržaški Slovenci, in večinoma v tržaškem narečju.

Kateri je bil vzgib za snemanje celovečerca: sklicevanje na roman ali poklon vašemu rojstnemu mestu?
Izhajala sem iz dogajalnega prostora v romanu in nisem imela druge možnosti, kot da ga povežem s Trstom. Ker se film dogaja po stotih letih, bi bilo seveda neumestno rekonstruirati takratno mesto. Morala sem vzpostaviti mesto, ki bi bilo skladno s časom dogajanja celovečerca. Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen Trst smo si želeli upodobiti, je bila skratka intenzivna pustolovska izkušnja.

Film se dogaja v letu vaše mature, leta 2007. Če bi se dogajal v današnjem času, bi režijo zastavili drugače?
Iskanje lokacij je bilo zapleteno, saj smo iskali kraje, ki so bili značilni za leto 2007 in ne leto 2024/25, ko je potekalo snemanje. Če bi zgodbo postavila v današnji čas, pa vseeno mislim, da bi raje izbrala okoliške mestne četrti namesto bolj obiskanih in pogosto fotografiranih predelov Trsta. Obstajajo pa tudi kraji, ki so ostali nedotaknjeni, kot so na primer mnogi bifeji.

V filmu uporabljate tudi slovenščino, kar slovenskim gledalcem prav gotovo poboža dušo.
Saj ne bi moglo biti drugače. Med spoznavanjem igralcev me je zanimalo tudi njihovo družinsko ozadje, da bi bili kar se da podobni likom, ki so jih nato igrali. Izkazalo se je, da Samuel Volturno, ki igra Mitisa, doma govori tudi slovensko. Šlo je za preprosto resnico, ki se je ne da spregledati, saj je del Trsta. Nato smo začeli iskati punco, ki bi prav tako govorila slovensko, s katero bi razvijali del zgodbe.

Film ste posneli v tržaškem narečju. Asociacije me napeljujejo na prvo gledanje celovečerca Mattea Garroneja Gomorra, ki so ga po Italiji predvajali v neapeljskem narečju z italijanskimi podnapisi. Kako se na tržaško narečje odzivajo gledalci, ki niso iz Trsta?
Z veliko radovednostjo, saj gre za narečje, ki ni razširjeno in ki se v filmih ne uporablja preveč. V filmu se pa ne govori le v narečju, ampak tudi v drugih jezikih, saj je slišati že omenjeno slovenščino in nato italijanščino, švedščino, angleščino. Do vseh teh jezikov skušam imeti isti odnos. Biti Tržačan pomeni govoriti slabo več jezikov, s katerimi pa se nazadnje vseeno vsi razumejo.