Bika Rebek: Trajnost ne sme postati luksuz za bogate

Evolucija ustvarjalne poti arhitektke Bike Rebek je vse prej kot običajna. Študirala je na Dunajski univerzi za uporabne umetnosti (die Angewandte) v studiu Grega Lyna, nato pa na newyorški Columbii, kjer se je poglobila v arhitekturno teorijo. Po obdobju dela v Metropolitanskem muzeju umetnosti je prejela prvo naročilo in ustanovila samostojni biro Some Place Studio s sedežem v Berlinu. Njene realizacije odražajo duh sodobnosti, preplet materialnosti, tehnologije in družbenih vprašanj. Najpomembnejši mejnik njenega dela pa je letošnja zmaga na mednarodnem natečaju za preoblikovanje berlinske ikone — Tempelhof Fielda.

Tvoje življenje in delo potekata med New Yorkom, Berlinom, Dunajem, Ljubljano … Za začetek: kaj te pravzaprav povezuje s Slovenijo?

Rojena sem v Ljubljani, kar je že samo po sebi močna povezava. Družina je bila vedno tukaj, tako da je to pravzaprav prva in nujna vez. Obstaja pa tudi družinska arhitekturna povezava – moj dedek, Branko Rebek, je bil arhitekt in je deloval v Sloveniji.

Sama sem ga sicer videla le kot dojenček, ne spominjam se ga, ampak zaradi zgodb mame in babice se mi zdi, kot da ga poznam. In čeprav se sliši nedoločljivo, imam občutek, da je to nekako vplivalo tudi na mojo izbiro poklica.

Druga povezava pa je profesionalna. Začela se je okoli leta 2017, ko sem prišla na program Future Architecture v MAO. Tam se je vzpostavil prvi obnovljeni stik s slovensko arhitekturno sceno. Kasneje je prišel še slovenski bienale; spoznali smo se, ko smo se prijavili na javni poziv. Nekaj let kasneje je bila še razstava Nove prakse, nova orodja – izbor desetih mlajših slovenskih arhitektov –, in tudi tam sem bila del skupine. To je bilo res lepo obdobje, ker imam občutek, da sem Slovenka, ki pa na Slovenijo vseeno gleda tudi “od zunaj”. In to je zanimiva pozicija.
Družinsko pa: čeprav smo bili dolgo vezani na Ljubljano, se je zdaj moja mama preselila v bližino Kopra. Tako bolje spoznavam še druge dele Slovenije, tam tudi prenavljamo hišo – tako imam zdaj v Sloveniji še en čisto konkreten projekt, ki me profesionalno spet vleče nazaj.

Se veselimo objave! Je to kakšna kamnita hiša?

Na žalost ne. Ni tista romantična kamnita hiška iz Istre, je bolj “hiša, ki ni bila nikoli dokončana” (smeh). Čas je, da se to spremeni. Upam, da se letos začne gradnja. Bom poročala.

Tvoja geografska raznolikost – življenje in delo med New Yorkom, Berlinom, Dunajem – kako to vpliva na tvoje vrednote in ustvarjalna izhodišča?

Rekla bi, da je tudi danes, kljub internetu in povezanosti prek družbenih omrežij, še vedno zelo pomembno, kje živiš. Mesto te oblikuje. To sem močno občutila pri vseh svojih selitvah. Čeprav sem bila dolgo v New Yorku, me že pet let ni tam – a stvari tam tečejo naprej, scene se spreminjajo. Enako Dunaj: če tam nisi fizično navzoč, nisi povsem del lokalnega dogajanja.

Glede vrednot pa … Veliko razmišljam o tem, zanima me, čemur v angleščini rečemo contemporary condition. Torej: kaj je danes? Kaj se dogaja – kreativno, družbeno, kulturno?

Mesta kot Berlin in New York privlačijo mlade ljudi, ustvarjajo energijo eksperimenta, kreativnosti, novosti. In to je zame ogromen navdih. To energijo poskušam iskati tudi v svojem delu.

Če mi nekdo pokaže krasno, lepo renovirano hišo, perfektno modernistično, narejeno danes – si mislim: super, lepo. Ampak mene to ne navduši. Zanimivejše mi je nekaj nepričakovanega, čudnega, nekaj, kar odstopa. Ta radovednost za “čudnost” me vedno vleče naprej.

Kako pa bi opisala trenutno stanje – contemporary condition – znotraj arhitekture?

Rekla bi, da mi prav to danes manjka. Zdi se mi, da smo kot arhitekti v nekem trenutku krize: soočamo se s toliko socialnimi, ekološkimi, ekonomskimi dejavniki, da pozabljamo, da smo tudi esteti in poeti. Da arhitektura ni samo reševanje problemov, ampak tudi oblikovanje, izraz. In to v današnjem arhitekturnem dogajanju pogrešam.

Zato navdih pogosto iščem drugje: v modi, dizajnu, umetnosti. Tam še vedno obstaja ta igrivost, raziskovanje, čeprav se tudi tam ukvarjajo s kompleksnimi temami. Nočem reči, da je arhitektura samo estetika – ne –, zanimajo me tisti, ki so nekje vmes: ozaveščeni, ki pa še vedno oblikujejo.

Študirala si na Dunaju na die Angewandte in v New Yorku na Columbii. Kaj je tisto najpomembnejše, kar ti je dal študij?

To sta bila dva popolnoma različna študija. Na Dunaju sem se naučila oblikovati. Na Columbii pa misliti. Pisati. Govoriti. Ta intelektualna dimenzija je bila ključna.

Na Dunaju sem bila v zelo specifičnem trenutku, ko so eksplodirale digitalne tehnologije. Vse je bilo novo. Naučili smo se delati s programi na res kompleksni ravni – ne le “obvladati program”, ampak misliti skozi program. Produkcija je bila resna: modeli, prvi 3D-printerji, CNC … To je bila intenzivna faza.

Ko sem šla na Columbio, pa sem se vpisala na smer s skoraj absurdnim poimenovanjem: Critical, Cultural, Conceptual Practice. Izbirala sem seminarje po vsej univerzi. Poglabljala sem se v teorijo. In obenem premišljevala, kaj pomeni tehnologija, ki sem se je prej naučila. Diplomo sem pisala o softverju v arhitekturi – o programih, ki jih kot arhitekti uporabljamo, in o tem, kako oblikujejo naše mišljenje.

Na Columbii je bilo bogato intelektualno okolje. Ni šlo samo za profesorje, ampak za celoten diskurz šole.

Če povzamem, kaj sta mi dali obe šoli: samozavest. Čeprav, ali pa ravno zato, ker sem imela na obeh hkrati ogromno težav. Na Angewandte so mi že v prvem letniku rekli: »Ti nisi za arhitekturo. Morda bi bila lahko umetnica, ampak arhitektka ne boš.« To je bilo grozno, nikomur ne bi privoščila. Ampak mi je uspelo. In danes to povem mladim, ker je pomembno: tudi če ti nekdo reče, da nisi dovolj dober, nadaljuj, če verjameš vase. Še posebej, če si ženska – samozavest moraš zgraditi, pogosto ravno zaradi težkih izkušenj.

Na Columbii je bilo drugače, a ravno tako težko. Nisem znala pisati. Nisem znala govoriti na njihov standardni način. Prihajala sem iz popolnoma drugačnega sistema. Ampak ravno ta proces – da se naučiš misliti drugače – je bil ključen.

Po študiju pride praksa. Kako se je začelo tvoje profesionalno delo? Kateri je bil tvoj prvi “pravi” projekt?

To je težko določiti, ker se je vse začelo z instalacijami. Že med študijem na Columbii smo s prijatelji na strehi v Sohu – kjer sem takrat živela – delali majhne, poceni improvizirane prostorske instalacije. Včasih za en večer, včasih za nekaj tednov. Pogosto so bile povezane s kakšnim “partyjem”(smeh). Tako sem po svoje odgovorila na digitalno kulturo, iz katere sem prihajala: da nekaj fizično narediš, nekaj obesiš, nekaj skupaj izkusiš. Mislim, da se je iz tega ohranil en zelo pomemben del moje prakse – zanimanje za začasno, skupno, izkušeno v prostoru.

Prvi pravi projekt pa … mislila sem, da ga imam. Delala sem v Metropolitanskem muzeju kot oblikovalka razstav. Pustila sem službo, ker sem dobila projekt v Avstriji – potem pa se ta projekt sploh ni zgodil. To je bila prva lekcija arhitekture: nikoli ni nič zagotovljeno. A ravno to me je prisililo, da sem začela voditi studio resno in ne samo ob službi.

Napake so pomembne lekcije. Iz napak se ogromno naučimo. Bi izpostavila katero, ki te je zaznamovala?

Veliko napak (smeh).

Največja pa je ta, da se na začetku nisem ukvarjala z biznisom. Nihče nas tega ni naučil. Na fakulteti o tem skoraj ne govorijo. In ker nisem razumela, kaj pomeni voditi svoj studio, se s tem tudi nisem ukvarjala. Rekla sem si: ja, najprej delajmo, denar bo že prišel. To je napaka. Mnogi arhitekti tako mislijo, ampak ni tako.

Danes bi si vzela čas: kakšen tečaj, par knjig, Excel od začetka, štetje ur od začetka. To sem uvedla šele po nekaj letih. In enkrat, ko že imaš svojo prakso in navade, je sprememba težka. Zato bi to najprej svetovala vsakemu, ki začenja.

Studio vodiš že kar nekaj let, nastalo je veliko lepih del. Kateri projekti so ti najbližje?

Rekla bi, da je zdaj v ospredju Tempelhof Field. Res je nekaj posebnega. Sicer je tudi prvi večji natečaj, ki smo ga kadarkoli delali – in na koncu zmagali. To je bil ogromen korak za nas, pa tudi precejšnje tveganje.

Poseben je zato, ker smo delali v popolnoma drugem merilu, kot smo bili vajeni. Ne nujno zato, ker bi želeli biti urbanisti, ampak ker javni prostor odpira povsem druga vprašanja: ekološka, socialna, ekonomska, politična. Ta projekt je prvi, kjer smo res izrazili neko pozicijo: skozi arhitekturo smo artikulirali stališče.

Pa tudi sodelovanje je bilo izjemno. Delali smo s Forward Architecture iz ZDA. Ker sem študirala v Ameriki, mi je bilo zelo naravno komunicirati z njimi – in prinesli so drugačno ekspertizo. Na koncu je bilo to res močno, pristno partnerstvo.

Sodelovala je tudi arhitektka Shalini Vimal, ki je zdaj Natural Resource Manager – upravljalka naravnih virov. Zelo dobro pozna lokalni kontekst Tempelhofa. Kombinacija različnih znanj je ustvarila projekt, ki se je razvijal skoraj organsko. Ni bilo iskanja “500 variant”. Od začetka je bilo jasno, v katero smer gremo, ker je izhajalo iz dialoga in zgodovine protesta proti pozidavi polja.

O tem projektu bi lahko govorila še ure (smeh).

Drugi projekt, ki mi je zelo blizu, je razstava /imagine: A Journey into The New Virtual v MAK – Muzeju za uporabno umetnost na Dunaju.

To je bil zanimiv dvojni položaj: z našim studiem smo oblikovali postavitev, jaz kot Bika Rebek pa sem razstavo tudi kurirala skupaj s kuratorko MAK Marlies Wirth. Prvič se mi je zgodilo, da so se različni deli mojega dela – arhitektura, teorija, kuriranje – združili v enem prostoru.

Tema – kako arhitekti, oblikovalci in umetniki v zadnjih desetih letih kritično obravnavajo virtualne prostore – je bila zelo aktualna. In lepo je bilo spet delati tako blizu moje “stare šole”. Projekt ima tudi močno socialno komponento: kdo je bil vključen, kako smo sodelovali … Ko pomislim na ta projekt, me preveva res topel občutek.

Tretji projekt bi bil Floating Feelings v Berlinu – joga studio, ki smo ga naredili pred štirimi, zdaj že skoraj petimi leti. To je naš najbolj publiciran projekt. Ima posebno estetiko – ne vem, zakaj je v revijah tako dobro izpadel, ampak dejansko ga vsi poznajo. Če v Berlinu omenimo ta studio, skoraj vedno rečejo: “Aha, tega pa poznamo!”