Beseda »zegen« se še vedno uporablja, a marsikdo ne ve več, kaj v resnici pomeni

Beseda zegen je ena tistih, ki jih v pogovoru še vedno slišimo, a jih redko zares razložimo. Pojavi se mimogrede, skoraj neopazno, pogosto v stavku, ki ga razumemo bolj po občutku kot po pomenu. Prav zato se zdi samoumevna. A ko nekoga vprašamo, kaj natančno pomeni, se odgovor pogosto ustavi pri približku.

Zegen je narečna beseda za srečo. Ne srečo v velikem, slovesnem smislu, temveč tisto tiho, vsakdanjo, ki se pokaže v majhnih stvareh.

Beseda, ki je ostala v govorici

Zegen se še danes uporablja v različnih delih Slovenije, zlasti v pogovornem jeziku starejših generacij, pa tudi med mlajšimi, ki so izraz prevzeli doma. Najpogosteje se pojavi v kratkih, skoraj mimobežnih stavkih. Nekdo ima zegen, drugemu pa ga je zmanjkalo. Včasih se reče, da je bil kdo pri nečem brez zegna, drugič, da ga je imel več kot dovolj.

Gre za besedo, ki se ni preselila v knjižni jezik, temveč je ostala tam, kjer je nastala – v govoru. Prav zato se ohranja drugače kot uradne besede. Ne z razlagami, temveč z rabo.

Kaj je zegen v resnici pomenil

V osnovi zegen pomeni srečo, vendar ne naključno ali spektakularno. Ne gre za srečo, ki bi jo povezovali z dobitkom, velikim uspehom ali nepričakovanim obratom. Zegen je bolj občutek, da se je nekaj izšlo. Da ni šlo narobe. Da so stvari tekle gladko, brez zapletov.

V tem smislu je zegen bližje miru kot navdušenju. Povezan je z vsakdanjimi opravili, z delom, z zdravjem, z odnosi. Nekdo ima zegen, če mu gre delo od rok, če se mu stvari ne lomijo, če se zapleti nekako razrešijo sami od sebe.

Zakaj se pomen izgublja

Čeprav se beseda še uporablja, njen pomen ni več vedno jasen. Deloma zato, ker se je način življenja spremenil. Zegen je bil povezan z okoljem, kjer je bilo veliko odvisno od okoliščin, ki jih nisi mogel nadzorovati. Vreme, letina, zdravje, živina, delo.

V sodobnem svetu se zdi, da je več stvari pod nadzorom. Sreča se meri drugače, pogosto bolj konkretno. Zato se zegen uporablja bolj kot izraz, manj pa kot zavestna misel. Ostane kot besedna navada, ne pa kot koncept.

Beseda brez patetike

Ena od posebnosti besede zegen je, da nima patetičnega tona. Ne zveni vzvišeno in ne deluje kot velika obljuba. Prav nasprotno. Je prizemljena, skoraj skromna. Povezana je z zavedanjem, da ni vse odvisno od človeka, hkrati pa tudi ne prepušča vsega naključju.

Zato se zegen pogosto pojavi v stavkih, ki so izrečeni mimogrede. Kot ugotovitev, ne kot želja. Kot opis stanja, ne kot razlaga.

Zakaj beseda kljub vsemu ostaja

Čeprav se njen pomen razkraja, zegen ne izginja. Ostaja zato, ker zapolnjuje prostor, ki ga druge besede ne zapolnijo povsem. Sreča je preširoka, uspeh preglasen, zadovoljstvo premehko. Zegen pa stoji nekje vmes.

Je beseda za trenutke, ko se stvari poklopijo brez posebnega razloga. Ko se dan izteče brez zapletov. Ko imaš občutek, da ti ni treba ničesar dodatno pojasnjevati.

Zegen kot odsev načina razmišljanja

Besede, ki ostanejo v jeziku, običajno niso naključne. Zegen odraža način razmišljanja, ki ne išče velikih razlag. Sprejema, da vsega ni mogoče nadzorovati, a tudi ne dramatizira tega dejstva.

Morda prav zato zveni domače tudi danes. Ne zato, ker bi natančno vedeli, kaj pomeni, temveč zato, ker vemo, kdaj ga uporabiti. In v jeziku je to pogosto pomembnejše od slovarske razlage.

Objava Beseda »zegen« se še vedno uporablja, a marsikdo ne ve več, kaj v resnici pomeni se je pojavila na Vse za moj dan.