Beseda, ki v slovenščini diši po kosilu, v ruščini pa po čarovniji

Zelje

Jezik ima nenavadno lastnost, da lahko povsem vsakdanje besede v drugem okolju dobijo nepričakovano težo. Ena takšnih je zelje. V slovenščini gre za osnovno živilo, povezano z domačo kuhinjo, nedeljskim kosilom in kislim zeljem v sodu. V ruščini pa ista beseda, zapisana nekoliko drugače, odpira povsem drug svet.

Ne gre za kulinariko, temveč za simboliko, ki diši po zeliščih, skrivnosti in starih pripovedih.

Ko zelje ni več zelenjava

V ruščini se beseda зелье izgovori skoraj enako kot slovensko zelje, a njen pomen je povsem drugačen. Označuje napoj, zvarek ali mešanico, pogosto narejeno iz zelišč, ki ima lahko zdravilne, čarobne ali celo nevarne učinke.

Beseda je izrazito literarna in starinska. Najpogosteje se pojavlja v pravljicah, mitih, fantazijski literaturi in zgodovinskih zapisih. Tam jo srečamo kot napoj življenja, čarobni zvarek ali strup, ki spremeni potek zgodbe. V sodobnem pogovornem jeziku je redkejša, a še vedno zelo prepoznavna, saj nosi močan mističen prizvok.

Zvarek je nosilec pomena

V zgodbah napoj nikoli ni le tekočina. Je simbol preobrazbe, odločitve ali posledice. Prav zato je beseda zелье tesno povezana z liki, ki stojijo na meji med znanjem in nevarnostjo, med zdravljenjem in pogubo.

Kako Rusi rečejo zelju?

Ironija se pokaže v trenutku, ko želimo v ruščini poimenovati zelenjavo, ki jo Slovenci poznamo kot zelje. Tam zanjo uporabljajo povsem drugo besedo – kapusta (капуста)

To pomeni, da Rus ob slovenski besedi zelje ne bo pomislil na sarmo, segedin ali kislo zelje, temveč na skrivnosten zvarek. Enaka zmeda lahko nastane tudi v obratni smeri, ko se Slovenec prvič sreča z ruskim literarnim besediščem.

Čarovnica in vedma

Zanimivo razliko razkrije tudi poimenovanje čarovnice. Slovenska beseda čarovnica zveni mehko, skoraj pravljično. Pogosto jo povezujemo z zgodbami za otroke, zelišči in skrivnim znanjem, ki ni nujno zlonamerno.

V ruščini se uporablja beseda vedma, ki ima precej ostrejši zvočni vtis. Že sama izgovorjava deluje temnejše in resnejše. Lik, ki ga opisuje, je pogosto predstavljen kot nekdo, ki mu gre pripisati moč, nevarnost in spoštovanje.

Zven, ki oblikuje predstavo

Razlika ni le pomenska, temveč tudi zvočna. Mehkejši glasovi pogosto ustvarijo občutek domačnosti, trši pa vzbujajo distanco ali strah. Prav zato se nam zdi, da ista vloga v različnih jezikih nosi drugačno razpoloženje, čeprav gre za soroden lik.

Jezik je ogledalo kulture

Takšni primeri niso zgolj zanimivost, temveč razkrivajo, kako globoko je jezik prepleten s kulturo. Slovensko zelje je povezano s preživetjem, zimami in domačo kuhinjo. Rusko zелье pa s tradicijo zeliščarstva, mitov in simbolike, ki je preživela stoletja.

Besede ne nastajajo v praznem prostoru. Oblikujejo jih okolje, zgodovina in način življenja. Zato se lahko ista glasovna podoba v enem jeziku znajde na krožniku, v drugem pa v kotličku nad ognjem.

V enem jeziku nekaj vsakdanjega, v drugem nekaj čarobnega

Primer zelja lepo pokaže, kako varljivo je zanašanje na zven besed. Kar je v enem jeziku nekaj najbolj vsakdanjega, je lahko v drugem nekaj skrivnostnega ali celo nevarnega.

Takšne razlike nas opomnijo, da je jezik več kot zgolj sredstvo sporazumevanja. Je zbirka zgodb, navad in predstav, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. In včasih že ena sama beseda razkrije več, kot bi pričakovali.

Slovenski pravljični junaki, ki so zaznamovali generacije

Najcenejši način, da vaš dom izgleda kot iz filma o čarovnicah

Objava Beseda, ki v slovenščini diši po kosilu, v ruščini pa po čarovniji se je pojavila na Vse za moj dan.