»Belica se je z listi prilagodila burji«

»Narava ti da in narava ti vzame.« S tem filozofskim pozdravom se je pred dnevi začel obisk Primorskega dnevnika pri Brunu Lenardonu, miljskem oljkarju in vinogradniku, ki se je ravno lotil obiranja svojih 198 oljk na meji med Slovenijo in Italijo v Miljskih hribih. Letina se ne obeta izredno dobra, za razliko od vinske. Grozdje je bilo letos namreč obilno in kakovostno.

Velika večina oljk v Lenardonovem oljčniku je vrste belica. Obiranje teh se bo sicer predvidoma začelo prihodnji teden, v ponedeljek dopoldne je Lenardon z dvema Pakistancema, ki delata za tukajšnjo zadrugo kmetijskih delavcev, začel obirati oljke vrste leccino. Poleg vseh drugih, dosti bolj samoumevnih razlik med tema dvema sortama, je ena najbolj zanimivih v obliki listja. »Belica je tukaj že dva tisoč let,« je razložil Lenardon, »zato je razvila listje v obliki propelerja«. Narava se je torej prilagodila tukajšnji burji in razvila aerodinamično listje, »italijanske« vrste oljk pa imajo ravno listje.

»Oljke obiramo bolj zgodaj«

Prva polovica oktobra bi bilo nekoč neobičajno obdobje za obiranje oljk, spada pa v novo normalnost. »Oljke obiramo vedno bolj zgodaj, nekoč je bila sezona oljk okoli polovice novembra,« je komentiral Lenardon. Isto velja, z drugimi časovnicami, za grozdje. »Najprej greš na trgatev, šele potem v šolo,« se je pošalil izkušeni pridelovalec.

Termini v zadružni torklji so vsekakor že rezervirani, prve Lenardonove oljke so se že spremenile v olje. »Če hočeš pridelati dobro olje, ga moraš narediti takoj,« je dejal. Mast se v olivah začne razgrajati naglo po tem, ko padejo z drevesa. Za olje velja priporočilo, kljub roku za porabo dveh let po stekleničenju, da se ga zaužije čim prej. Manjše steklenice pa zagotavljajo manj stika z zrakom in ohranitev okusa ter kemijskih lastnosti.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.