Barvna poezija, kot je v dnevni sobi še niste videli

Z nekoliko nevednega gledišča bi se lahko vprašali, čemu proizvajalci televizorjev, s Sonyjem na čelu, vlagajo toliko časa in truda v izboljševanje zaslonske tehnologije LCD, če so na voljo druge, pri katerih je mogoče zaradi neposrednega izvora svetlobe doseči nekatere resne prednosti. Vendar je odgovor hitro jasen – tudi nadgradnje stare dobre ideje s tekočimi kristali, med njimi je v ospredju tehnologija RGB mini LED, nudijo nezanemarljive koristi. Morda celo večje kot druga stran.

Na levi modre diode v osvetlitvi zaslona mini LED, na desni tribarvne pri “True RGB.”

Ime tehnologije bomo skrajšali kar na RGB. Sony jo imenuje »pravi« RGB (angl. True RGB), lahko bi rekli tudi RGB LCD, ne glede na poimenovanje pa gre za rezultat več kot dvajsetletnih prizadevanj inženirjev izpopolniti osvetlitev zaslonov vrste LCD do te mere, da so primerljivi z onimi, pri katerih je vsaka posamična pika svoj izvor svetlobe. Tehnologija v tem pogledu torej ni povsem nova, a vendarle bistveno drugačna in naprednejša. Sony je že l. 2004 imel prvi tovrsten televizor, imenovan Qualia 005, in nato še enega – XR1 – štiri leta kasneje. Seveda ju ni mogoče enačiti z današnjimi, takrat je bila osvetlitev RGB še v začetni fazi, v večjimi diodami, in zmožnosti slikovnih procesorjev iz tehnoloških danosti »pričarati« osupljiv prikaz so bile neopisljivo manjše. Kasneje je razvoj, verjetno tudi zaradi stroškovnega vidika, zavil nekoliko v drugo smer.

Najprej so klasično osvetlitev od zadaj ali od strani – slika pri LCD-jih »nastane« skozi plasti različnih filtrov – dopolnile kvantne pike. Iz modre svetlobe so ustvarile poljubne druge barve, kar je razširilo barvni spekter. Nato je prišla izvedba mini LED z bistveno manjšimi diodami, kar pomeni, da jih je lahko občutno več, običajno razporejenih v gruče, in se jih da posamično vklapljati in izklapljati, zaradi česar je nadzor nad prikazom bolj natančen. Toda za barve še vedno skrbijo kvantne pike in filtri. Dokler niso začeli namesto zgolj modrih v ozadje zaslona razpostavljati diod vseh treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre – iz katerih je mogoče »namešati« vse preostale in njihove odtenke. Tu je ključna inovacija in izboljšava, ki jo prinašata letošnja Sonyjeva modela Bravia 9 II in Bravia 7 II.

Levo sestava zaslona mini LED z vmesno plastjo kvantnih pik, desno True RGB.

Japonski inženirji so diode vseh barv združil v enotne polprevodnike, s čimer so nekoliko večji kot pri konkurenci, vendar poudarjajo, da njihova velikost ni pomembna, saj je med njimi precejšen razmak (približno centimetra). Nima namreč vsaka pika, ki sestavlja končno sliko na zaslonu, svoje tribarvne diode, temveč celotna mreža slednjih tvori približno HD-ločljivost. Kar pa je dovolj, da lahko v grobem »sestavi« sliko, ki jo je nato treba le še dokončno spolirati skozi zadnje filtre, glede na to, kaj od RGB-svetlobe skozi spustijo tekoči kristali (slednji odpirajo ali blokirajo pot svetlobi).

Zelo pomemben vidik vsega skupaj predstavlja sama obdelava slike in prilagajanje tega, kar počnejo RGB-diode. Pri tem ima Sony veliko prednost pred tekmeci, saj že četrt stoletja razvija to tehnologijo in zagotovo najbolje razume način njenega delovanja. Poleg tega sočasno nudi tudi profesionalne, studijske zaslone z najbolj vernim prikazom barv in visoko svetilnostjo za hollywoodske režiserje in druge, ki jim je pomembno, da vidijo sliko natanko v takih barvah in kontrastih, kot jo želijo imeti v končnem izdelku. Tako so lahko obdelavo in prikaz izpopolnili tudi za domače televizorje, ne glede na to, da imajo ti nekoliko manjše število diod za osvetlitev kot določeni konkurenti. Pri čemer pa večja gostota lahko ob slabšem obvladovanju tehnologije prispeva tudi z določenih napakam in nepravilnostim.

Kje so ključne prednosti?

V zadnjih letih je veljalo, da najlepšo sliko zagotavljajo televizorji OLED. Imajo popolno črnino in posledično izjemen kontrast, zelo lepe in žive barve, čeravno ne nujno najbolj pravilne, tudi široke vidne kote. Vendar se da s tehnologijo RGB vsemu temu zelo približati ali celo preseči. Še najtežje popolni črnini, vendar se razlika pri najboljših modelih, kot je Bravia 9 II, opazi zgolj pri neposredni primerjavi, pa še to ne v vsakem prizoru. Po drugi strani sta barvni spekter in barvni volumen večja in natančnost barv je višja. S tremi neodvisnimi viri svetlobe, ki so tudi enakovredni – pri organskih diodah za zaslone OLED je namreč težava v zagotavljanju konsistentnosti med vsemi tremi barvami – je mogoče po pojasnilih inženirjev maksimirati čistost reprodukcije barve in zelo precizno nadzorovati padanje svetlobe ter morebitne motnje, s čimer je tudi pravilnost prikaza barv vrhunska. Ob tem ima gledalec na voljo več slikovnih načinov, ki poskušajo po eni strani kar najbolj ohranjati sliko, kakršno si je na omenjenem referenčnem zaslonu zamislil režiser, a po drugi strani tudi dati nekaj možnosti prilagajanja po osebnem okusu. Tehnologija omogoča tudi popolno konstistentnost in enakomernost po celotnem zaslonu ter zelo malo odklonov od tega, kar vidijo gledalci na sredini, če se pomaknemo bolj proti robu.

Ne gre zgolj za širši spekter barv, vsaj enako pomembno je to, da jih je mogoče bolj natančno določati in da imajo prehodi med med posameznimi odtenki več nivojev. Z drugimi besedami, deležni boste zelo lepe »gradacije.« Barvni prehodi bodo torej zelo čisti. V primerjavi z drugimi tehnologijami je ključen tudi barvni volumen. Ta pove, kaj lahko televizor dejansko prikaže, še posebej pri povečevanju svetilnosti. Večina televizorjev ima s tem namreč težave, saj bolj svetla slika pomeni, da barve postopno bledijo. Dobro se torej obnesejo v ozkem spektru nastavitev, ko gre gledalec ven iz tega, pa se prikaz občutno poslabša. RGB po Sonyjevih besedah nudi dvakrat večji barvni volumen od klasičnega mini LED-a in kar štirikrat večjega od QD OLED-a. Torej ima gledalec veliko več manevrskega prostora, če želi večati svetlost slike, preden se to zares pozna na kakovosti prikaza.

Levo običajen zaslon LCD, desno True RGB.

Zaradi odsotnosti kvantnih pik in filtrov za pretvorbo barv ter močnih diod je najvišja svetilnost v vrhu vseh trenutno uporabljanih zaslonskih tehnologij. Zato so tovrstni televizorji zelo primerni za nemoteno gledanje tudi v svetlih prostorih, poleg tega ima Bravia 9 II še premaz proti odbleskom, s čimer je še boljša izbira za vse, ki imajo prostor z velikimi okni na nasprotni strani ali kakšen drug izvir potencialno moteče svetlobe.

Pri televizorjih OLED imamo še vedno nekje v podzavesti rahlo skrb zaradi »staranja« materiala in ne povsem zanemarljive možnosti, da se slika »zapeče.« Tehnologija RGB zagotavlja, da bo prikaz tudi po desetih letih enakovreden tistemu pri novem televizorju, prikazuje pa lahko statično sliko in se to dolgoročno ne bo poznalo.

Za proizvajalce in posledično tudi za kupce je eden od razlogov za ukvarjanje s to tehnologijo poleg tistih z neposrednim virom svetlobe povsem jasen in dobrodošel. Bolj ko se pomikamo proti večjim zaslonom, višji so stroški izdelave zaslonov OLED (in še bolj mikro LED). In pogosto se diagonale tudi ustavijo že nekje pri dveh metrih ali malo pod to mejo. Televizorji RGB jo presežejo, in že tam pri 190 cm se njihova cenovna prednost začne jasno kazati. Nižje morda za zdaj še ne, a vendarle gre še vedno za novo tehnologijo, četudi v nastajanju že dobrih dvajset let, in z manjšimi proizvodnimi količinami. A glede na to, kaj kaže že na začetku, se utegne to kmalu spremeniti.

Fotografije: Sony

* Članek smo pripravili v sodelovanju s podjetjem Sony.

The post Barvna poezija, kot je v dnevni sobi še niste videli appeared first on Tehnozvezdje.