Assassin’s Creed Shadows – stara igralna formula v novi preobleki

Počasi izgubljam upanje, da bo založnik Ubisoft res še kdaj pošteno prevetril svojo najbolj dobičkonosno franšizo Assassin’s Creed. Temu ni bilo vedno tako, saj je šla ta serija med svojim obstojem skozi vsaj eno večjo igralno spremembo in ta se je zgodila leta 2017, ko je izšlo poglavje Origins, takrat pa se je tudi začela nova era te franšize, ki nas je postavila na res titanske mape, nakar smo skozi naslednje dele dobili samo še finomehanične popravke že obstoječe igralne formule.

To je nekaterim očitno ustrezalo, saj je vsak naslednji del podrl rekorde glede prodanih kopij, vendar je tudi največjim privržencem postalo jasno, da bo treba kmalu vse skupaj spet malce spremeniti in dostaviti nekaj novega. Igralci so upe polagali v poglavje Shadows in to igro je tudi Ubisoft predstavil kot nekakšno svežo ero te serije, a vas žal moram razočarati, da temu ni tako. Assassin’s Creed Shadows je namreč naslov, ki bo igralcem prejšnjih delov Odyssey in Valhalla še kako znan, le da se tokrat ne boste podili po evropski pokrajini, ampak boste skočili med ninje in samuraje starodavne Japonske. Srčika igranja tako v srži ostaja nespremenjena in tudi s tem ni nič kaj groznega narobe, a če ste eden od tistih igralcev, ki ste se do zdaj prenažrli formule novejših Assassin’s Creedov, potem vam tudi Shadows ne bo ponudil ničesar res novega.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 20. marec 2025
Cena: 69,99 €

NAPOVEDNIK

Uvodu spektakularnosti ne manjka. Stopimo v škornje temnopoltega junaka z imenom Yasuke, ki kot suženj Portugalcev prispe v Japonsko in čeprav tip dobesedno samo kleči in molči, zaradi tega postane na moč privlačen fevdalnemu gospodu Odi Nobunaga, ki ga nato vpokliče v svoje vrste in v naslednjem kadru se že borimo na njegovi strani medtem ko poskušamo iztrebiti lokalne prebivalce. Yasuke je pravi tank, ki iz manjših ali večjih nasprotnikov naredi pripraven narezek za na mizo in priznati moram, da se usmrtitve, kjer nekoga nabijemo na katano in nato dvignemo visoko v zrak, kar nisem in nisem mogel naveličati. Nakar se stvari zasukajo in skočimo v vlogo Nanoe, gibčne bojevnice, ki pokaže drugo perspektivo napada iz strani Nobunage, s tem pa dobimo tudi dostop do povsem drugačnega protagonista, ki se mora med igranjem zanašati na skrivanje in odstranjevanje nasprotnika na ta način, da nase ne opozorimo njegovih vrstnikov.

Sama zgodba je presenetljivo generična, polna klišejev in predvidljiva. Ni ti treba biti nek izkušen filmski genij da predvidiš, da bo od Nanoe prijazni oče kmalu šel k rakom žvižgat in da bo nato njegova hčer šla po poti maščevanja in zgodi se ravno to. Sekvenca njegove smrti je sicer impresivna, a malce smešno je, da se za njegovo smrt na kup zberejo vsi glavni zlobneži v vrsti in že tam mi je takoj postalo jasno, da so tole mini šefi, ki nadzorujejo določene regije in jih bo treba postopoma odstraniti tako kot smo to delali s pripadniki kulta v Odyssey in tudi to se je izkazalo za pravilno predvidevanje.

Sprememba letnih časov lepo popestri raziskovanje in igra je celo tako napredna, da lahko vidimo počasno kopnenje snega!

Skratka o štoriji ne bi preveč zgubljal časa, saj je ta žal samo povprečna in če ste morda mislili, da vas bo skozi svet Shadowsa naprej peljala močna pripoved, potem se žal to ne bo zgodilo. Vse skupaj se mi je zdelo nekam na hitro spisano in tudi partnerstvo Nanoe in Yasukeja je sklenjeno bolj zaradi tega, da imamo izgovor za preklapljanje med dvema likoma kot pa da bi njuna naveza zares delovala organsko. Da sploh pridemo do te točke bo treba pretrpeti več uvajalnih delov in tempo se na ta način čuti pohitren, a obenem se ti zdi, kot da se stvari vlečejo preden resnično dobiš dostop do odprtega sveta.

Ta je, tako kot je zdaj že navada Ubisoftovih iger, naravnost čudovit. Že v preteklosti sem večkrat zatrdil, da lahko Assassin’s Creed igram očitaš veliko stvari, a dela vseh tistih, ki skrbijo za ustvarjanje historično podrobnih map, ne morem okarati in nič drugače ni niti v Shadows. Regije so sicer malce manjše od preteklega dela Valhalla, a obilujejo z detajli, ki poskušajo pričarati živ svet. Ker se nahajamo na Japonskem je veter naš stalni spremljevalec in lotosovi cvetovi so del vsake pomembnejše vmesne sekvence, Shadows pa k temu doda še neko umirjenost ko se nahajaš zunaj mest in ugledaš svoj prvi sončni zahod, k vtisu pristnosti pa prispevajo še letni časi, ki se lahko zamenjajo kar med igranjem. Tako bo okolico sčasoma prekril tudi snega, nakar se ob toplem vremenu ta začne počasi taliti in na blatnih cestah puščati luže, vse to pa mi je povzročalo, da sem se med igranjem redno ustavljal in lovil takšne in drugačne podrobnosti.

Yasuke je vsekakor slaboriten možakar, a igranje z njim mi preprosto ni bilo tako zabavno kot pa z Nanoe.

Sama igralna formula kot rečeno ni dobila kakšnih resnih pretresljajev. Za razliko od prejšnjih delov lahko zdaj sicer preklapljamo med dvema igralnima likoma, kar smo nazadnje počeli v igri Assassin’s Creed Syndicate in tudi tule se stvari igrajo podobo: Yasuke mi je bil primeren za situacije, kjer je bilo treba počistiti kakšno bazo težjih nasprotnikov, medtem ko je Nanoe bolj primerna za prikrito izničevanje tarč. Problem tule je samo dejstvo, da uvodne ure preživimo v vlogi Nanoe in če medtem opravljate še stranske misije, boste postali povsem navajeni na njen slog igranja. Ravno zaradi tega mi Yasuke ni preveč odgovarjal in pošteno povedano bi bolj sodil v kakšen bolj akcijsko usmerjen naslov. Navsezadnje igramo igro, ki je podnaslovljena Shadows in igranje v vlogi ninje je bila tudi moja lastna dolgoletna želja, zaradi česar v samurajske škornje sploh nisem skakal, saj mi je bila Nanoe presneto bolj zabavna. Kot gibčna bojevnica sem se prav veselil obiska sovražnih kampov pri katerih je zdaj vhod malce težji, saj ne moremo kar plezati po golih stenah. K sreči imamo pri sebi vedno priročen izstreljevalnik vrvi – še en trik, ki je bil sposojen iz igre Syndicate – z njim pa lahko hitro splezamo na strehe ali pa nam služi za prečkanje večjih prepadov. Yasuke je po drugi strani res odporen na poškodbe, a ni nepremagljiv, zato je treba tudi z njim včasih pobegniti in ko se opremljen v mogočen oklep skrivam v grmovju se res hitro začneš počutiti trapasto. Kljub temu boste v njegove škornje včasih primorani skočiti, saj so nekatere sekcije mape namenjene samo njemu – samo on lahko recimo lahko prebije določen zid, enake posebnosti pa ima tudi Nanoe.

Samo šunjanje naokoli je veteranom serije zdaj že dobro znano in Shadows kakšne resne revolucije ne prinaša. Med jahanjem po odprtem svetu boste naleteli na manjše in večje sovražne utrdbe, ki vsebujejo svoje mini nalogice. Pri večjih gradovih je denimo zdaj treba odstraniti določeno število močnejših samurajev, ki jih je treba med zidovi najprej locirati. To je težje kot se sliši, saj nam tokrat v pomoč ne priskoči noben orel, ampak določene točke dogajanja uzremo preko pozornega pregledovanja, a naš pogled ni neomejen, tako da se je za določene stvari treba premakniti bližje k tarči. To zna kmalu postati tečno, a vse te samuraje je nujno poslati v onostranstvo drugače na koncu ni možno odpreti skrinje z mamljivim zakladom.

Če česa tej igri ne moremo zanikati so to spektakularni razgledi.

Assassin’s Creed Shadows je še vedno zavezan k ustvarjanju RPG izkušnje, kar ima dobre in slabe strani. Regije so zopet omejene na določene stopnje in tumpasti šefi zopet ne umrejo takoj ko jim iz zasede zabodemo rezilo v vrat. To sicer lahko odpravimo preko opcije med nastavitvami, a to je bolj polovična rešitev, saj razvojno drevo vsebuje veščine, ki pri teh napadih iz zasede omogočijo večjo zadano škodo, zaradi česar sem se počutil kot da ob igranju goljufam. A po drugi strani je alternativa trapasta, saj moraš šefu zabiti določeno škodo, nakar se je treba z njim pomeriti v obračunu 1 na 1, ali pa nekam zbežati, se malce skriti in se nato vrniti dokončati delo. To je enostavno nerodna igralna formula, a je velikokrat edini izhod in morda je ravno zaradi tega umetna inteligenca nasprotnikov takšna katastrofa, saj za vami izgubijo sled po nekje treh sekundah – tokrat se lahko celo uležemo, tako da jim lahko še hitreje pobegnemo.

Grafično je tale igra lepotica, ki zna pokazati izjemno impresivne razglede. Že prej sem omenil sončne zahode in spreminjanje letnih časov, k temu pa je treba dodati naravnost čudovito osvetlitev nekaterih scen. Žal obrazne animacije še vedno ostajajo ujete v preteklosti, kar je bil problem tudi preteklih novejših poglavij. Sicer pri tistih pomembnih likih še nekako gre, a takoj ko pred kamero skoči kak nepomemben NPC takoj postane jasno, da pri njegovemu oblikovanju ni šlo toliko truda. Nekam šibko se mi je zdelo tudi glasovno podajanje angleških govorcev in Assassin’s Creed že dolgo šepa na avdio področju, kjer je zvok zopet slišati pretirano stisnjeno.

Misij, kjer moramo za nekom počasi hoditi, je tudi v Shadows polno. Za lažje spremljanje lahko sprožimo samodejno hojo, začuda pa ta funkcija manjka na konju, ki nas je včasih sam peljal do izbranega cilja.

Assassin’s Creed Shadows tako vsebuje dobre in slabe plati in žal ne morem zapisati, da je tole mojstrovina, ki je ne smete zamuditi. Preprosto je preveč zamer iz predhodnika in zmede pri igralnih odločitvah, da bi ta naslov lahko priporočil tudi tistim, ki so se Assassin’s Creed formule naveličali že leta nazaj. Je pa tudi tokrat igralna formula nalezljiva in če ste zaljubljenec v japonsko zgodovino boste od izkušnje odnesli veliko več in boste tudi bolj oprostljivi do nekaterih minusov. Na igralno revolucijo znotraj te franšize bomo tako morali še malce počakati in upamo, da bo založnik Ubisoft do takrat še živ.

Objava Assassin’s Creed Shadows – stara igralna formula v novi preobleki se je najprej pojavila na HOPsi.