Anton Rop: »Mesto ni projekt. Mesto pa je živ organizem, ki ga moramo soustvarjati.«

V naslednjih tednih bomo objavljali pogovore z različnimi kandidati za župana Ljubljane. Vsem smo zastavili podobna in primerljiva vprašanja, da bi osvetlili njihove poglede na mesto, njegove težave in možnosti razvoja. Odgovarja ekonomist Anton Rop, nekdanji predsednik vlade in podpredsednik Evropske investicijske banke, s katerim smo se pogovarjali o upravljanju Ljubljane, dostopnosti stanovanj, javnem prometu in njegovi viziji prihodnosti mesta.

Po letih delovanja zunaj politike kandidirate za župana Ljubljane. Kaj vas je prepričalo, da je zdaj pravi čas, da vodite Ljubljano?

Sem ekonomist. In počel sem marsikaj. Pri 44 letih sem vodil vlado, ki je pripeljala Slovenijo v EU. Potem sem bil podpredsednik Evropske investicijske banke. Po vrnitvi iz evropskih institucij sem svoje delo nadaljeval na področju ekonomije, financ in razvojnih politik. Med drugim kot raziskovalec na Frankfurt School of Finance and Management. Moje najljubše strokovno področje je preplet makroekonomije, javnih financ in socialnih politik. Kar pomeni vodenje najkompleksnejših sistemov in razvojnih investicij.

Ljubljana je moje rojstno mesto in mesto, v katerem živim. In mnoge someščanke in someščani so me pred letošnjimi volitvami začeli nagovarjati, naj kandidiram. Ker verjamejo, da je Ljubljano mogoče in da bi jo bilo treba bolje in bolj transparentno upravljati.

Ljubljana je v zadnjih dvajsetih letih veliko pridobila. Prenovljeno mestno središče, nabrežja Ljubljanice in številni drugi projekti so spremenili njeno podobo. Toda ključno vprašanje je, ali smo enako uspešno razvijali tudi mesto kot prostor vsakdanjega življenja. V zadnjih letih sem imel priložnost spoznavati razvoj evropskih mest in financiranje njihovih velikih infrastrukturnih projektov. Ta izkušnja me je utrdila v prepričanju, da prihodnosti mesta ne določa samo njegova investicijska sposobnost, ampak predvsem kakovost razvojnih odločitev.

Svoje izkušnje želim uporabiti za mesto, ki mi je veliko dalo. Pravim, da mesto ni projekt. Projekt ima začetek, konec, proračun in izvajalca. Mesto pa je živ organizem, ki ga moramo soustvarjati. Za njegovo prihodnost moramo prevzeti odgovornost. Zato sem se odločil, da kandidiram za župana.

Kaj vas v današnji Ljubljani najbolj moti? Katero odločitev ali spremembo bi kot župan postavili na prvo mesto?

Najbolj me moti, da smo razvoj mesta prevečkrat enačili z gradnjo. Ljubljana je postala mesto velikih projektov, ne da bi se vedno dovolj vprašali, kakšen je njihov prispevek k življenju ljudi in kakšne dolgoročne posledice puščajo v prostoru.

Poglejmo razliko med središčem in drugimi deli mesta. Center je doživel veliko prenovo, medtem ko Šiška, Moste, Fužine, Dravlje ali Štepanjsko naselje niso bili deležni primerljive razvojne pozornosti. Kakovost mesta se kaže tudi v urejenosti pločnika pred blokom, dostopnosti parka, bližini javnih storitev in tem, koliko časa potrebujemo za pot do službe.

Še bolj problematičen se mi zdi način prostorskega odločanja. Urbanizem mora biti instrument uveljavljanja javnega interesa, ne rezultat dogovorov med mestno oblastjo in posameznimi investitorji. Ko javne natečaje nadomeščajo dogovorne rešitve, se odpira vprašanje, kdo pravzaprav oblikuje prihodnost mesta.

Zato bi najprej spremenil način odločanja. Vzpostavil bi preglednejše prostorske postopke, okrepil vlogo strokovnih institucij in mestnega sveta ter zagotovil pravočasno vključevanje prebivalcev.

Ljubljana potrebuje tudi celovito revizijo zemljiške politike. Vsaka prodana mestna parcela pomeni, da se mesto odpove delu možnosti, da bi v prihodnosti samo usmerjalo svoj razvoj. Prostor je omejena dobrina. Ko ga enkrat pozidamo ali privatiziramo, odločitve pogosto ni več mogoče popraviti.

Ste strokovnjak s področja ekonomije. Katere izkušnje bi lahko prenesli v vodenje mesta? Kaj bi v mestni upravi spremenili najprej?

Ekonomija me je naučila, da moramo pri vsaki odločitvi razumeti ne samo njeno ceno, ampak tudi njene dolgoročne učinke. V mestnem razvoju je to še posebej pomembno, ker številnih posledic ne moremo preprosto izmeriti v evrih.

Koliko je vredno odraslo drevo, ki poleti hladi ulico? Koliko je vredna dostopna najemnina, ki mladi družini omogoči ostati v mestu? In koliko nas kot družbo stane ura, ki jo vsak dan izgubimo v prometu?

Kot podpredsednik Evropske investicijske banke sem sodeloval pri financiranju metrojev, primestnih železnic in projektov energetske učinkovitosti v evropskih mestih. Vodil sem tudi program JASPERS, ki je mestom pomagal pripravljati kakovostne razvojne projekte in pridobivati evropska sredstva.

Pri tem sem spoznal, da je sposobnost izvedbe pomembna, vendar ne zadostuje. Najprej moramo vedeti, kaj želimo doseči in zakaj. Učinkovito izpeljan napačen projekt je še vedno napačen projekt.

V Ljubljani bi zato okrepil strateško prostorsko načrtovanje, jasno ločil strokovno presojo od političnega odločanja ter pri pomembnih urbanističnih posegih dosledneje uporabljal javne natečaje.

Župan ne more in ne sme biti glavni urbanist, arhitekt, prometni strokovnjak in investitor hkrati. Njegova naloga je postaviti vizijo, zagotoviti jasna pravila in ustvariti pogoje, da stroka opravi svoje delo.

Dobro upravljanje mesta zahteva dvoje: integriteto in učinkovitost. Eno brez drugega ni dovolj.

Stanovanjsko vprašanje je ena od osrednjih problematičnih točk mesta. Kaj lahko občina konkretno stori za povečanje dostopnosti stanovanj?

Stanovanjska kriza je v svojem bistvu tudi kriza prostorskega načrtovanja. Ljubljana je stanovanja predolgo obravnavala predvsem kot tržno dobrino, zemljišča pa kot vir prihodkov ali priložnost za zasebne investicije.

Toda stanovanje ni samo nepremičnina. Je osnovna infrastruktura življenja. Od njegove dostopnosti je odvisno, kdo lahko v mestu živi, kdo si lahko ustvari družino in kakšna bo njegova družbena sestava čez dvajset let.

Mesto ima pri tem bistveno večjo vlogo, kot se pogosto predstavlja. Z občinskim prostorskim načrtom in aktivno zemljiško politiko lahko usmerja, kje, kaj in za koga se gradi.

Naš prvi ukrep bo dokapitalizacija mestnega stanovanjskega sklada s sredstvi Javnega holdinga Ljubljana. Drugi bo sprememba zemljiške politike: mesto mora začeti strateška zemljišča pridobivati in jih namenjati javni stanovanjski gradnji, namesto da jih razprodaja.

Razvijati moramo tudi stanovanjske zadruge in neprofitne modele, sodelovati z državo ter uporabiti evropske finančne instrumente.

Posebno priložnost vidim v aktiviranju praznih stanovanj. Predlagam mestno javno najemno službo po zgledu Dunaja, ki bi lastnikom zagotavljala dolgoročno in predvidljivo oddajanje, prebivalcem pa dostopnejše najemnine.

Pomembna je tudi gradnja študentskih domov, ki bi zmanjšala pritisk na zasebni najemni trg.

Vendar ne gre samo za število stanovanj. Pomembno je, kakšne soseske ustvarjamo. Stanovanjska gradnja mora biti povezana z javnim prometom, šolami, vrtci, zelenimi površinami in kakovostnim javnim prostorom.

Ne želim Ljubljane, v kateri bodo ljudje lahko občudovali arhitekturo novih stanovanjskih kompleksov, čeprav je tudi ta lahko vprašljiva, ne bodo pa si mogli privoščiti življenja v njih.

Kakšne so vaše rešitve za boljši javni promet? Kako bi zagotovili širitev P+R, rumene pasove in pogostejše avtobuse ob sedanjih kadrovskih in prostorskih omejitvah?

Promet je eno najbolj nazornih področij, na katerem se pokaže, ali mesto načrtujemo celovito ali po posameznih projektih. Ljubljana se že desetletja razvija kot središče širše urbane regije, prometni sistem pa temu razvoju ni sledil. Posledica je vsakodnevno izgubljanje časa, prostora in kakovosti življenja.

Ljudem ne moremo govoriti, naj pustijo avtomobile doma, če jim ne ponudimo učinkovite alternative. Zato potrebujemo najprej prenovo obstoječega javnega prometa: boljše povezave med četrtmi, usklajene vozne rede, zanesljive prestope in sodobnejše upravljanje prometnih tokov.

Pomanjkanja voznikov in dolgih dobavnih rokov za avtobuse ne moremo odpraviti čez noč. Lahko pa izboljšamo organizacijo, pravočasno načrtujemo investicije in oblikujemo dolgoročno kadrovsko politiko.

Ključno pa je, da promet začnemo načrtovati regionalno. Ljubljana potrebuje enoten sistem javnega prevoza, ki bo povezoval železnico, primestne avtobuse, LPP, kolesarsko mrežo in parkirišča P+R.

Dolgoročno moramo odpreti tudi vprašanje tirnega mestnega prometa. O tramvaju smo resno razmišljali že pred več kot dvajsetimi leti, vendar je bil potem projekt umaknjen, pozabljen. Treba ga je ponovno postaviti med razvojne prioritete mesta in začeti konkretne postopke za njegovo uresničitev.

Pri tem ne gre zgolj za izbiro prevoznega sredstva, ampak za vprašanje, kakšno mesto želimo. Mesto, ki vedno več prostora namenja avtomobilom, ali mesto, ki javni prostor postopoma vrača ljudem? Uspešnost prometne politike bi meril zelo preprosto: koliko časa smo ljudem vrnili za življenje.

Opozarjate tudi na brezdomstvo, problematiko drog in varnost v mestu. Kakšne ukrepe predvidevate?

Mesto se ne kaže samo v svoji arhitekturi in urejenih trgih, temveč tudi v odnosu do ljudi, ki so najbolj ranljivi. Brezdomstvo, zasvojenosti in občutek nevarnosti v javnem prostoru so resni problemi. Toda vprašati se moramo, ali jih želimo reševati ali jih zgolj odstraniti iz vidnega polja. Kot nekdanji minister za delo in socialne zadeve vem, da socialnih stisk ni mogoče rešiti z represijo. Potrebujemo povezovanje stanovanjske, zdravstvene in socialne politike.

Pri brezdomstvu moramo razvijati dostopne nastanitvene programe in podporo, ki ljudem omogoča postopno ponovno vključitev v družbo. Pri zasvojenostih potrebujemo preventivo, zdravljenje, strokovne programe zmanjševanja škode in dosledno ukrepanje proti nasilju ter preprodaji drog. Uvedba varnih sob. Mobilne socialne ekipe. Nadzor kritičnih točk, hitro čiščenje uporabljenih igel … Pomembna je tudi kakovost javnega prostora. Urejene in dobro osvetljene ulice in javne površine, ki jih uporabljajo različne generacije, prispevajo k občutku varnosti.

Dobro mesto mora znati hkrati zagotavljati varnost in dostojanstvo vseh prebivalcev.

Kako bi v mestnem svetu sodelovali s strankami in svetniki, ki ne delijo vaših političnih izhodišč?

Prostor je po svoji naravi skupna dobrina, zato odločanje o njem ne more biti izključna pravica ene politične večine. V Ljubljani se je v zadnjih dvajsetih letih oblikoval način upravljanja, v katerem je bila moč izrazito skoncentrirana. Takšen sistem je morda na prvi pogled učinkovit, vendar dolgoročno slabi institucije, javno razpravo in strokovni nadzor. Spomnim se dr. Janeza Drnovška, ki nas je pogosto opozarjal, da opozicijo in kritične medije potrebujemo. Njihova kritika nam pomaga, da ne izgubimo kompasa. Zato v bolj raznolikem mestnem svetu ne vidim ovire, ampak priložnost za bolj premišljene odločitve.

Pri prostorskem razvoju je to še posebej pomembno. Urbanistične odločitve praviloma presegajo en mandat in vplivajo na več generacij. Zato morajo temeljiti na strokovnih argumentih, preglednih postopkih in širšem družbenem soglasju.

Okrepil bi vlogo mestnega sveta, četrtnih skupnosti in strokovnih institucij. Uvedli bomo participativni proračun ter mestne državljanske skupščine, v katerih bodo reprezentativno izbrani prebivalci ob podpori neodvisnih strokovnjakov razpravljali o pomembnih razvojnih vprašanjih. Posebej pomembno se mi zdi, da civilne iniciative ne bi bile vključene šele takrat, ko je projekt že pripravljen in ljudem preostane samo še protest.

Demokracija ni ovira za razvoj. Je način, kako preprečimo, da bi razvoj postal privilegij peščice.

Kakšno je vaše stališče do kanala C0? In kakšno je vaše stališče do garažne hiše pod tržnico?

Oba projekta odpirata pomembnejše vprašanje od tega, ali smo za posamezno investicijo ali proti njej. Gre za vprašanje, kako v Ljubljani sprejemamo odločitve o posegih, katerih posledice bodo občutili tudi prihodnji rodovi.

Pri kanalu C0 je temeljno vprašanje varovanje pitne vode. Ljubljanski vodonosnik ni običajen prostor za infrastrukturni poseg, temveč strateški naravni vir. Zato morajo biti merila varnosti in strokovne presoje posebej stroga. Zagovarjam neodvisno revizijo projekta, pregled dovoljenj in celovito presojo tveganj. Ne moremo sprejeti logike, da je treba projekt dokončati zgolj zato, ker je bilo vanj že veliko vloženega.

Pri garaži pod osrednjo tržnico pa je moje stališče jasno: gradnji nasprotujem. Plečnikova tržnica ni izoliran arhitekturni objekt, ampak del izjemno premišljene prostorske celote, ki povezuje reko, mestno središče, javni prostor in vsakdanje življenje. Prenovo tržnice podpiram. Toda vprašati se moramo, ali je velika podzemna garaža res najboljši odgovor na potrebe tega prostora in na sodobne prometne izzive mesta.

Pri takšnih projektih bi morali biti sposobni razmišljati tudi o tem, česa ne bomo zgradili. Ohranitev kakovostnega prostora je lahko pomembnejša razvojna odločitev od nove investicije.

Napredek ni vedno v tem, da nekaj dodamo. Včasih je v tem, da znamo nekaj ohraniti.

Kako si predstavljate Ljubljano leta 2050? Katere odločitve bi morali sprejeti že danes, da bo mesto dostopnejše, bolj zeleno in prijetnejše za življenje? Kaj je po vašem mnenju v Ljubljani že zdaj najboljše?

Ljubljano leta 2050 si predstavljam kot mesto mnogih središč. Ne kot mesto z enim lepo urejenim centrom in obrobjem, ki je od njega odvisno, temveč kot povezano celoto kakovostnih sosesk.

Želim si Ljubljane, v kateri bodo šole, vrtci, zdravstvene storitve, trgovine, parki in javni prostori dostopni peš, s kolesom ali z javnim prevozom. To zahteva drugačno prostorsko načrtovanje. Namesto parcialnih posegov in prilagajanja prostorskih aktov posameznim investicijam potrebujemo dolgoročno razvojno vizijo.

Druga velika odločitev zadeva podnebje. Ljubljana se bo morala prilagoditi vse pogostejšim vročinskim valovom, intenzivnim padavinam in poplavam. Zelena infrastruktura zato ni dekoracija, ampak enako pomemben del mestne infrastrukture kot ceste in kanalizacija.

Potrebujemo povezane zelene in modre koridorje, več prostora za odrasla drevesa, prepustne površine in boljše zadrževanje padavinske vode. Pri tem je pomembna tudi Ljubljanica. Reka ni samo slikovito nabrežje v središču mesta. Je del širšega vodnega sistema, ki ga moramo razumeti in upravljati celovito, tudi v sodelovanju s sosednjimi občinami.

In še nekaj: kakovosti zelenega mesta ne moremo meriti zgolj s številom posajenih dreves ali kvadratnimi metri zelenih površin. Pomembno je, kje so in komu so dostopne.

Kaj je v Ljubljani že danes najboljše? Njena človeška razsežnost. Ljubljana ima izjemno Plečnikovo dediščino, reko, parke, univerzo, kulturo in bogastvo različnih ljudi. Je dovolj velika, da ponuja možnosti evropske prestolnice, in dovolj majhna, da lahko ohrani občutek bližine. Prav to je njena največja prednost, ki je ne smemo izgubiti v tekmovanju za vedno večje in dražje projekte.

Zame Ljubljana leta 2050 ne bo uspešna zato, ker bo imela največ novih stavb, najvišje stolpnice ali največ turistov. Uspešna bo, če si bodo ljudje v njej lahko privoščili živeti, če bodo imeli čas drug za drugega in če bodo čutili, da mesto pripada tudi njim.

Mesto ni projekt. In njegove prihodnosti ne smemo presojati po naslednji otvoritvi, ampak po tem, kaj bomo zapustili naslednji generaciji.

Pripravila: Nina Granda, Matevž Granda
Portretna fotografija: Željko Stevanić