Ano Frank je stisnila k sebi in tolažila

Ves svet pozna zgodbo Ane Frank, nemškega judovskega dekleta, ki je z družino zbežala na Nizozemsko, a so jo tam nacisti v amsterdamskem skrivališču izsledili in deportirali v taborišče Auschwitz, zatem pa v Bergen Belsen, kjer je februarja ali marca leta 1945, le malo časa pred osvoboditvijo, umrla. Njen lik je po drugi svetovni vojni zaslovel po vsem svetu zaradi dnevnika, ki je pretresljivo pričevanje o času nacističnega terorja in holokavsta. Veliko manj znano, čeprav ne neznano, pa je dejstvo, da je Ana Frank v Bergen Belsnu imela slovensko prijateljico, ki jo je skušala tolažiti in bodriti, čeprav se je takrat 15-letno dekle, ki je ostalo popolnoma samo in ga je mučila bolezen, vdalo v usodo. Naključje je hotelo, da je tudi prijateljica Ane Frank imela isto ime, pravzaprav pomanjševalno: gre za Anico Kovačič, rojeno Mislej (1923-2019), iz Velikega Polja pri Vrabčah (občina Sežana), ki se je iz taborišča vrnila ter si po vojni ustvarila življenje in družino na Tolminskem, kjer je leta 2019 tudi umrla.

Vsak dan ob bodeči žici

O zgodbi Anice Kovačič je v četrtek na svoji spletni strani poročala Radiotelevizija Slovenija, ki obnavlja pričevanje, ki ga je pred leti pokojnica podala istrskima hrvaškima zgodovinarjema Igorju Jovanoviću in Igorju Šaponji, ki sta zbirala pričevanja preživelih istrskih žrtev holokavsta. Slabih deset minut dolgo pričevanje je bilo leta 2018 objavljeno na YouTube kanalu Istrskega zgodovinskega društva iz Pulja, kjer je na voljo več pričevanj preživelih. Pri tem velja omeniti, da je med pričevalci mogoče najti tudi Dolinčana Josipa Lovriho, ki je januarja letos dopolnil sto let.

Anica Kovačič – takrat še Anica Mislej – se je v Bergen Belsnu znašla januarja leta 1945, potem ko so jo Nemci zajeli kot partizansko kurirko, prav v taborišču pa je spoznala Ano Frank, »drobno deklico, ki je strašno jokala«, kot je povedala v svojem pričevanju. »Bila je popolnoma sama. Mama in sestra sta umrli, oče je bil v drugem taborišču in ni vedela, kako je z njim. Ves čas je jokala. Prižela sem jo k sebi in jo tolažila. Govorila sem ji, naj ne joče. Postali sva prijateljici in se vsak dan srečevali ob bodeči žici,« je še dejala.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.