Anici so v porodnišnici rekli, da je hčerka umrla, a je čez šest let dobila vabilo za vpis v šolo

Preiskovalna komisija DZ o ukradenih otrocih v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je včeraj nadaljevala delo z zaslišanjem priče Anice Bračko, ki je leta 1986 rodila hčerko, za katero so ji v porodnišnici povedali, da je umrla. Toda čez nekaj let je dobila vabilo za vpis v šolo, zato je Anica Bračko še toliko bolj prepričana, da njena hčerka v resnici živi. 

Anica Bračko je v mariborski porodnišnici 11. januarja 1986 rodila hčerko, sicer nedonošenko, ki so jo po tistem, ko jo je videla in stisnila k sebi, odnesli v inkubator. Naslednji dan so ji povedali, da je njen otrok zaradi zapletov z dihanjem umrl. »Otroka sem rodila brez problemov, imela pri sebi, jokal je, lepo dihal,« je dejala. V bolnišnici je hčerko vpisala v rojstno knjigo z imenom in priimkom. Od mrtvega otroka se ni mogla posloviti, ker so ji rekli, da je “šla na obdukcijo”, ki jo opravljajo študenti.

V bolnišnici so ji povedali, da bodo za pokop poskrbeli, da jo bodo dali v krsto k drugi osebi. Ko je drugič zanosila njene kartoteke pri njenem ginekologu sprva ni bilo, nato se je čudežno pojavila, rojstnega lista pa ni nikoli dobila, je povedala. Čez čas pa je najprej prejela vabilo za cepljenje otroka, spomladi leta 1992 pa tudi za vpis v prvi razred. Nato je šla na upravno enoto in jim rekla, da je njen otrok pri porodu umrl. »Rekli so, da bodo uredili in pri tem je ostalo,« je rekla.

S pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije ji je uspelo pridobiti dokumentacijo. »Na potrdilu o rojstvu piše, da nisem dala denarja in da je otrok umrl, vendar pa meni nihče ni povedal, da moram kaj plačati,« je opozorila.

Vsa družina želi, da se njena zgodba razišče

Alenka Helbl (SDS) je vprašala, ali je Bračkova poizvedovala, zakaj tako piše in ali jo je obiskal kriminalist. »Sem spraševala, a odgovora nisem dobila,« je dejala in potrdila obisk kriminalista. Ta jim je dejal, da naj počakajo, kako se bo zadeva razvijala.

Andrej Hoivik (SDS) pa je Anico Bračko vprašal, ali je od Upravne enote Maribor prejela kakšen dokument o hčerinem izbrisu iz evidence. »Ne, nisem dobila, sem pa šla nedavno na upravno enoto, kjer so mi rekli, da sta vpisana le dva otroka,« je odgovorila Bračko, ki je po prvorojenki, ki je domnevno umrla, rodila še hčer in sina. Hoivik je nato dejal, da bodo od upravne enote zahtevali kopijo iz leta 1992, kako je prišlo do izbrisa hčerke, evidentirane ob rojstvu.

Po koncu zaslišanja je Bračkova poudarila, da si vsa družina želi, da se njena zgodba razišče in da končno izvedo, kaj se je zgodilo z njenim otrokom, kje je grob, če je umrla. »Vedno sem imela občutek, da je živa,« je še dodala Bračko. Komisija je na zaprtem delu seje včeraj zaslišala še eno pričo.

Zgodbe so podobne: Pomanjkljiva dokumentacija, pogreb so uredili v porodnišnici

Preiskovalno komisijo sicer vodi Alenka Jeraj (SDS), strokovna sodelavka komisije pa je iz Novega mesta, ki je tudi predsednica društva Kdo smo – Izgubljeni Otroci.

Na seji preiskovalne, ki je potekala 9. novembra, pa so svoje zgodbe predstavile Cvetka Medle, Stanislava Jurc in Mimica Žibert.

Vsem je skupno, da so mladim materam po porodu v novomeški in celjski porodnišnici povedali, da je njihov novorojenček umrl, v roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa naj bi domnevno poskrbeli kar v porodnišnici.

Cvetka Medle želi izvedeti, ali je v grobu, ki ga obiskuje, njena umrla hčerka, ki jo je rodila v novomeški bolnišnici 21. septembra 1982. Tretji dan po porodu so ji rekli, da je njena punčka umrla zaradi pljučnice in da jo bodo pokopali v skupno grobnico na Žalah v Ljubljani. Čez čas so od novomeške komunale dobili račun za pokop otroka, kot da je pokopana na pokopališču v Novem mestu. “Pokazali so nam grob, kjer naj bi bila pokopana, a ne vemo, če je v grobu res ona,” je povedala in dodala, da si želi, da se grob čim prej odpre in naredi analiza DNK.

Stanislava Jurc je v celjski bolnišnici 19. januarja 1974 rodila dvojčici, sicer nedonošenčki, ki so ju odnesli v inkubator. Naslednje jutro pa so ji povedali, da je ena umrla, za drugo pa se še ne ve. “Niso mi povedali, da bi bilo karkoli narobe s punčkama. Se mi je pa čudno zdelo, ko so me pri porodu vprašali, ali jim ne bi ene pustila,” je dejala.

Trupla otroka ni videla, ni dobila nobenih dokumentov niti mrliškega lista, saj so rekli, da bo bolnišnica poskrbela za pogreb. Jurc si želi vedeti, kje je njen otrok pokopan, še toliko bolj, ker so vsi dokumenti, ki so jih dobili, kot pravi, popravljeni in prečrtani.

Tragedija Žibertovih se je začela 12. novembra 1980, ko je Mimica Žibert v celjski bolnišnici rodila sina s carskim rezom. Po 15 urah, ne da bi otroka videla, so ji najprej povedali, da je umrl zaradi težav s srcem, kasneje pa, da je umrl zaradi pljučnice. “V bolnišnici sem ostala še 12 dni, nihče se z mano ni ukvarjal. Rekli so, da ga bodo oni pokopali,” je dejala in dodala, da čuti, da njen otrok ni umrl.

C. R., Moja Dolenjska

The post Anici so v porodnišnici rekli, da je hčerka umrla, a je čez šest let dobila vabilo za vpis v šolo appeared first on Slovenski šolar.