1 week ago
6
ARTICLE AD BOX
Množili smo se, a ustvarjali nismo.
Marwin Bell – Ameriški pesniki
Nikoli nisem verjel v koncept »knjige, ki ti spremeni življenje«. A tudi če bi, mora taka prevratna knjiga verjetno priti človeku v roke v formativnih letih, pri meni pa za to ni bilo nikakršne možnosti, saj pač nisem bral. In vendarle bom zdaj, toliko let pozneje, pisal o eni taki knjigi, ki me je pripeljala ne samo k poeziji, ampak k branju nasploh. Glede na to, da sem knjižni urednik, so bile posledice očitno precej usodne.
Za Antologijo ameriške poezije 20. stoletja sem menda prvič izvedel, ko je Tadej Zupančič leta 1986 v Mladini priobčil kratko kritiko in se v njej navdušeno čudil, kako je mogoče, da tako kapitalno delo nima spremne besede. Saj res, kako je to mogoče? »Koliko pesmi je vsako leto natisnjenih v Ameriki? Da bi našli odgovor, je treba preprosto pomnožiti število ameriških literarnih revij s povprečnim številom pesmi na revijo in potem s tem, kolikokrat te revije izidejo. Točno tako: preveč. Dovolj, da si zaželiš, da bi NEA (Nacionalni sklad za umetnost) štipendiral pesnike, da ne bi pisali, na podoben način, kot se financira kmete, da ne sejejo.« To bi bil lahko povsem ustrezen začetek spremne besede, če bi obstajala, tako pa so to besede Billyja Collinsa iz predgovora k antologiji The Best American Poetry 2006, medtem ko se Antologija ameriške poezije 20. stoletja vse do današnjega dne ni znebila tega kuriozitetnega očitka, ki je letel predvsem na račun njenega sestavljavca Miha Avanza. Avanzo, ki je sam tudi prevedel največ pesmi, mi je pred časom pojasnil, kako je prišlo do tega defekta. Knjigo naj bi oddal uredniku Tonetu Pavčku na Cankarjevo založbo z obljubo, da napiše še spremno besedo. Potem je preteklo nekaj časa in naenkrat je knjiga kar izšla! Uvaja jo res minimalen sestavljavčev tekstič z izmikajočim naslovom Namesto uvoda in – to je to! Kakšni so bili urednikovi motivi za tako odločitev, ni znano. Morda je hotel precej kruto pošolati sestavljavca, da se za vsak primer materiale spodobi oddajati v celoti, morda so ga priganjali roki za objavo in obveznosti do sofinancerja.
Dejstvo je sicer, da je bilo vsaj meni takrat za spremno besedo precej vseeno in je najbrž niti ne bi (pre)bral. A le kako se je antologija vendarle kmalu znašla v mojih rokah? Ne spomnim se točno. Morda je tudi to knjigo na tisti svoj nevsiljiv način nekega dne potisnil predme knjižničar Savo, moj dobri duh iz knjižnice Jožeta Mazovca, enota Ljubljana-Polje. Zato pa natanko vem, kako sem prišel do svojega izvoda. Ukradel sem ga. Ne vem, kje, najverjetneje v Konzorciju, se pravi, da je šlo za neke vrsto neprostovoljno štipendijo mojega bodočega delodajalca. Kaj me je torej nagovorilo? Prekrasni Mark Rothko na naslovnici že ne. Imena pesnikov mi tudi niso povedala nič, a v tem najbrž nisem bil edini. Od vseh sta edinole modernistična klasika T. S. Eliot in Ezra Pound že imela samostojni knjigi v slovenščini. Do danes se je to sicer korenito spremenilo (do najmanj ene knjige v slovenščini je v tem času prišlo več kot 20 v antologiji zastopanih pesnikov in pesnic), a neprijetnega zadaha po zamudništvu se ta scena ne bo kar tako otresla. A tudi o tem se mi takrat ni sanjalo. V tej svoji blaženi nevednosti sem preprosto nekje odprl knjigo in začel brati. Pardon, poskušal brati. Recimo tole (v prevodu Miha Avanza):
William Carlos Williams
SAMO TO BI TI RAD REKEL
Pojedel sem
slive
ki so bile
v hladilniku
in ki
si jih najbrž*
hranila
za zajtrk
Oprosti mi
bile so slastne
tako sladke
In tako hladne
Sprva sem izbiral krajše pesmi, sčasoma pa vse daljše. Utrujen od podobe učnega načrta svoje materinščine kar nisem mogel verjeti, kako nezatežena, celo zabavna se mi je zdela ta poezija. Celo, kadar je govorila o norosti – in to je bilo pogosto. Všeč mi je bil njen groove, njena (pre)drzna glasba, kar seveda ni presenetljivo, če vemo, kako blizu sta si bila recimo jazz in bitniško gibanje. Čeprav antologija prinaša pesnike in pesnice najrazličnejših generacij in usmeritev, je za dober del ameriške poezije 20. stoletja značilna nekakšna površinska jasnost, se pravi, da lahko, če si znova nekoliko sposodim Billyja Collinsa, tudi manj vešči bralec v pesmi hitro najde določene koordinate, po katerih se orientira, ne pa, da zgubljen tava naokoli in prej ali slej obupa nad pesmijo in sodobno poezijo nasploh. Seveda so mi ponovna branja razkrila, da pod transparentno površino prežijo številne pojmovne plasti in pasti, a v kontekstu tega zapisa je pač pomembno predvsem to, da sem v teh pesmih srečal pristne (človeške) glasove, ki so me nagovorili in me brez pomisleka vzeli s sabo na čudovito potovanje, pri čemer je bilo manj pomembno to, da včasih niti sami niso vedeli, kam so pravzaprav namenjeni. Robert Frost, Carl Sandburg, Wallace Stevens, Marianne Moore, E. E. Cummings, Lawrence Ferlinghetti, Charles Bukowski, Denise Levertov, Robert Creeley, Allen Ginsberg, Frank O’Hara, Robert Bly, W. S. Merwin, James Wright, Gregory Corso, Gary Snyder, Sylvia Plath, Mark Strand, Charles Simic, Louise Glück, James Tate in drugi so postali moji zvesti sogovorniki. (Samo)ironični verzi, na primer tisti nepozabni z začetka prekipevajoče Corsove pesnitve Ženitev, ki stoji v naslovu tega besedila, so v krogu mojih sošolcev na primerjalni književnosti kot svojevrstni sporazumevalni obrazci zamenjali srednješolske fraze iz Butnskale. Ne vem, če je ta knjiga v slovenskem prostoru odigrala podobno vlogo, kot jo je znameniti prvi koncert Sex Pistols v Manchestru (na koncertu je bilo kakih štirideset ljudi in praktično vsi so zatem ustanovili bende), to bodo morali povedati pesniki, vem pa, da je ob njej marsikateri bralec ekstatično doživljal tisto, kar tako lepo opiše poljski pesnik Adam Zagajewski ob branju v Ameriko izseljenega rojaka, nobelovca Czesława Miłosza: »Včasih spregovorite v takem tonu, da bralec za hip – prav zares – verjame, da je vsak dan praznik in da poezija – kako bi rekel – doseže, da je življenje zaokroženo, polno, ponosno…« Podobno je bila zame usodna Avanzova Antologija ameriške poezije 20. stoletja: z njeno je v moje življenje prišlo nekaj res pomembnih ljudi. Recimo, da je prav to več kot dober nadomestek za tisto nesrečno spremno besedo.
P.S.: Na založbi Mladinska knjiga sem zdaj urednik zbirke Nova lirika, med drugim pa sem uredil tudi pesniške kompilacije Komadi, Drugi komadi in Nezbrani komadi. Ukradenega izvoda Avanzove antologije nimam več. Niso mi ga ukradli, ampak sem ga pustil v enem svojih prejšnjih življenj. Potem pa mi je Uroš Zupan podaril zelo lepo ohranjen izvod, legalno kupljen v antikvariatu. Njegova posebnost je posvetilo, za katerega sumim, da ga je napisal nihče drug kot Avanzo: »(…) ker ne moreš ti k ameriški poeziji, prihaja ameriška poezija k tebi.« Pa še res je, Miha.
Napisal: Andrej Ilc
Portret: Milanka Fabjančič
Uredil: Tadej Zupančič
Outsider#28: Novi začetki / Intimni svet risb Edvarda Ravnikarja
English (US)